V javnosti je prisotno razmišljanje, da se zaradi napovedanih podražitev energentov, kot premostitev nastalih razmer na trgu, uveljavijo energetski boni, ki bi jih kril proračun. Osnovna ideja, je vseprisotna ideja o delitvi subvencij, enkratnih dodatkov tako prebivalstvu kot gospodarskim panogam, kot odraz COVID krize. Učinki so znani, selektivnost odlokov pa tudi.
Na področju energetike moramo pogledati stvari z več plati. Glavni energenti so elektrika, olje, zemeljski in utekočinjeni plin, premog, drva. Napoved podražitev se nanaša na elektriko in zemeljski plin v nadaljevanju pa tudi na utekočinjen plin. Pri elektriki smo kot država trenutno samozadostni, kar pomeni, da pritiski na podražitve niso upravičeni in so le plod špekulacij in monopolnega položaja neposrednih dobaviteljev. Pri plinu gre za odvisnost od uvoza in to samo enega izvora, ruskega plina. Te cene so odraz geopolitične situacije in strategije tako Rusije kot energetske politike EU. Slovenija v tem kontekstu ne pomeni veliko in zaradi svoje politične drže plačuje svojo ceno ( cena se določa po državah)
V Sloveniji na splošno velja, da imamo stanje energetske revščine. Gre za celosten sociološki in tudi ekonomski problem nizkih dohodkov prebivalstva, ki ne zmore obnoviti svojih stanovanj, energetskih naprav in sedaj tudi ne kupiti energetskih virov. Eden najhujših problemov ljudi je bivati v mrzlih, prepišnih in vlažnih stanovanjih. Energetska kriza preteklih let je povzročila, da so ljudje množično prehajali na kurjenje na lesno bio maso, manj na premog, kar je v mestih izrazito poslabšalo kvaliteto zraka. Pozitivni učinki na okolje, ki so bili doseženi s prehodom na elektriko in plin se tako izničujejo. Energetska usmeritev v prejšnjih desetletjih v skupne kotlovnice za ogrevanje celih naselij blokov in individualnih gradenj, skupne napeljave s plinom za cela naselja, so v trenutni situaciji v krizi.
Ta kriza je povzročena umetno, kot pritisk, da se sprosti dovoljenja za severni tok, ki bo energetsko odvisnost Evrope od ruskega plina še povečalo, ostali pa samo sodelujejo v delitvi pogače. In za to pravzaprav gre. Biti zraven je pomembno, kajti pridobljeno se ne izgubi. Monopolni položaji pa ostanejo, se krepijo. Učinkovitost ni več vprašanje. Energetski boni ne glede na vse pa ta status samo utrjujejo in dokazujejo, da pravzaprav nimamo nobenih rezerv za krizno stanje. Vsi dobavitelji bodo dosegli višje dohodke in ne prevzemajo nobenega tveganja. Celotno tveganje je samo na ramenih prebivalstva.
Ob tem je potrebno dodati, da se energija draži za vse, ne samo za tiste z nižjimi prejemki. Dejstvo je, da kdor je lahko, je že v preteklih letih prešel na cenovno ugodnejšo varianto kurjenja, da so ljudje postali varčnejši pri temperaturah v stanovanju, v obsegu porabe energentov.
Osnovni problem pa vendar sloni na nizkih dohodkih prebivalstva, še posebej upokojencev. Nimajo problema samo upokojenci z dohodki do 745€, ki se prikazujejo kot tisti, ki prejemajo pomoč ( meja solidarnostnih dodatkov) ampak tudi tisti nad to mejo, saj z obsegom izplačil dokazujemo, da imamo prag revščine višji kot ga priznavamo ( v kolikor ne gre za predvolilna darila). Danes so po izobrazbenem nivoju v tej skupini tudi ljudje z visokošolsko in celo univerzitetno izobrazbo. Problem je v višini plač in odmernem odstotku, ki se je v zadnjih 20 letih zmanjševal in reševal državne finance. Sedaj katastrofalno stanje poizkušamo reševati s solidarnostni dodatki kar so tudi energetski boni z celo vrsto odlokov, sistemskih rešitev pa ni na vidiku. Ob tem pa zanemarjamo, da se položaj drugih upokojencev tudi znatno poslabšuje, sodijo pa v kategorijo prezrtih prebivalcev.
Ob tem je vsekakor pomembno, da se za vse oblike solidarnostnih dodatkov na področju pokojnin bremenijo sredstva izplačevalca torej ZPIZ. Način pravzaprav povečujemo netransparentnost podatkov koliko namenjamo za pokojnine na podlagi vplačanih prispevkov in ustvarja vtis, da so pokojnine višje kot dejansko so. Vsi solidarnostno in socialno naravnani ukrepi bi morali bremeniti neposredno državni proračun.
Glede na to, da porabniki elektrike in plina za potrebe ogrevanja niso izključno ljudje z najnižjimi dohodki, ne podpiramo ideje, da se energetski boni dodelijo samo osebam do uveljavljenega cenzusa. V osnovi bi šlo za diskriminatoren ukrep, saj država ni tista, ki bi ugotavljala v kašnem odnosu je posameznik do posameznega energetskega vira. Država ima druge vzvode, da ureja socialno varstvene pravice in socialno ekonomski položaj prebivalcev oziroma rezidentov, ki se jih poslužuje vse premalo. V tem primeru naj država nastopi z ukrepom maksimiranja cen ali subvencioniranja za vse prebivalstvo za določen energent ne glede na prosti trg urejanja cen energentov.
