Gre za sistemski zakon, zato bi pripravljavci morali bolj upoštevati strukturo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kajti tudi tu gre za vsebinski del in zavarovalni del vsebin. Ni sprejemljivo, da bi vprašanja financ urejali z novim samostojnim zakonom.
Poglavje financiranja mora biti sestavni del tega zakona. Obvezna uzakonitev virov financiranja z določitvijo zavezancev za prispevek – zavarovanci, delodajalci in drugi
Pravice iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo niso dovolj natančno definirane, kar bo pri implementaciji povzročilo veliko problemov.
V osrčju ZOD bi moral biti OSKRBOVANEC, a je za predlagatelja zakona vse drugo mnogo bolj pomembno kot oskrbovana oseba, ki bo v novem sistemu obravnavana kot objekt. Okoli oskrbovanca – njegovih potreb in želja je treba graditi sistem oskrbe. Koncept opredeljen v predlogu zakona je v izhodišču napačen. Temelji na hierarhiji, birokraciji, formalizmih, postopkih itd. Zahteva mnogo višjo izobrazbo kot je potrebna še posebej na socialnih storitvah s čimer draži ceno oskrbe.
ZOD uvaja nov pristop, ki se odraža v uvrščanju oskrbovancev v pet kategorij, v katero kategorijo bo posameznik razvrščen je odvisno od Koordinatorja na Enotni vstopni točki. Ta bo določil vrste storitev oskrbovancu od tega bo pa odvisna uvrstitev v kategorijo. Oskrba se ne bo izvajala za vsakega oskrbovanca v okviru 1 ure kot do sedaj temveč v času, ki bo potreben za izvedbo vseh predpisanih mu storitev.
Za to bi morali imeti empirično izmerjene povprečne čase za vsako storitev, a se tega v 3 pilotih, ki so se izvajali v CSD Krško, ZD v Celju in DSO v Slovenj Gradcu, ni merilo. Velika napaka in pomanjkljivost hkrati.
Zato bo izvedba predvsem oskrbe na domu v realnosti praktično neizvedljiva predvsem za izvajalce, ker ne bo možno dovolj natančno določiti časa za izvedbo posameznih skupin in storitev. Časi bodo različni od oskrbovanca do oskrbovanca, le-ti pa bodo uvrščeni v isto kategorijo. Kategorija ima znesek za plačilo, ki je fiksen ne glede na porabljeni čas, ki ga bo oskrbovalec porabil, da bo opravil vse predpisane storitve. To vnaša v sistem nepravičnost tudi do izvajalcev in bo lahko imelo negativne posledice.
Oskrbovanec družinskega člana z novo ureditvijo dobiva pomembno vlogo pri negi oskrbovanca (plačilo, dopust,…..mini delovno razmerje). V ZDO manjka na tem področju: Kdo, kako, kdaj, kje,…..bo opolnomočil oskrbovalce, da bodo storitev nege na domu izvajali učinkovito in uspešno ter strokovno. Komu bodo zavezani poročati o svojem delu s ciljem, da se tudi te informacije zbirajo na osebnem zdravstvenem kartonu oskrbovanca, saj so za osebnega zdravnika zelo koristne in pomembne.
FOKUS aktivnosti nege na domu bi morala biti SOCIALIZACIJA oskrbovance, za odpravo ene največjih težav starejših = osamljenosti!
Zakon teh „mehkih vsebin“ ne pozna, ne dopušča vstopa prostovoljcem, ki bi bili prav za ta področja zelo dobrodošli in uporabni. Zaradi pomanjkanja kadrov bo nujno vključevati tudi neformalne oblike izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe, kot so prostovoljci, brezposelni z empatij do starejših, ki so še sposobni nuditi tovrstne storitve in jih je s posebnimi izobraževanji možno usposobiti za izvajanje osnovni nezahtevnih storitev.
Sistem dolgotrajne oskrbe mora zagotavljati integrirano oskrbo starejših, vendar predlog ZDO tega nikakor ne bo omogočal, ker
Sodobni sistemi v državah EU temeljijo na oskrbi na domu. Pri nas se pa pospešeno gradijo domovi za starejše,.ki so se izkazali v pandemiji za zelo problematične in so kot taki zahtevali velike žrtve med starejšo populacijo.
Glede na očiten trend v svetu in še posebej v SLO »premalo kadra ki zna in zmore svoje delo opraviti strokovno in z empatijo do starejših« ter »vrzeli na področju kadrovanja strokovnjakov iz drugih držav« je treba odgovoriti „danes“, torej ob razpravi o tem ZOD.
Zakon na mnoga vprašanja, dileme, nedorečenosti ne odgovarja, tudi na ključne izzive ne, še posebej te, ki izhajajo iz covid19 vplivov.
Pričakovati je, da bo ob morebitni uveljavitvi poslabšal položaj mnogih sedanjih in bodočih uporabnikov storitev dolgotrajne oskrbe starejših in njihovih svojcev.
Zakon je slab, zato, ker je mnogo nedorečenega, mnogo področij v besedilu manjka, so pa nekatere določbe, ki ne sodijo v ta zakon (kot na primer: oblikovanje obrazcev za vlogo itd.).
V času, ki je predviden za implementacijo in zagon celotnega sistema dolgotrajne oskrbe po tem zakonu, bi lahko pripravili novo celovito in vsebinsko strokovno besedilo, ki ne bi naletelo na tako odločno nasprotovanje vseh deležnikov, ki se vključujejo v dolgotrajno oskrbo.
Novo vsebino Zakona bi morali osmisliti tisti, ki poznajo področja dolgotrajne oskrbe, tako s strokovnega kot pravnega še zlasti pa iz operativnega vidika.
Pri tako občutljivih vsebinah je potrebno imeti empatijo do ljudi za katere se zakon sprejema in se zavedati, da jim bodo rešitve tega slabega zakona, močno krojile in vplivale na življenje v tretjem življenjskem obdobju.
Predlogi stranke DeSUS, ki so bili poslani Poslanski skupini za odločanje na novembrski seji Državnega zbora RS.
