Objavljamo stališče PS DeSUS glede Predloga Priporočil v zvezi z mnenjem Računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev, ki ga je na današnji 27. izredni seji predstavil poslanec Jurij Lep.
____________________________________________________________________________________________________________________________________
“Računsko sodišče je po reviziji z naslovom »Kako Republika Slovenija skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo varstvo in nego drugih, ki je bila opravljena v letu 2008 ponovno kompleksno preverilo stanje na področju varstva starejših in sicer je zajelo celotno obdobje po prvi reviziji.
Tokrat se je Računsko sodišče vprašalo »Kako uspešni smo pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in drugih, ki so teh storitev potrebni«.
Iz obeh pregledov izhaja splošna končna ugotovitev, da Republika Slovenija ni primerno odzivna in uspešna pri naslavljanju problematike dolgožive družbe in s tem povezanih povečanih potreb po zagotavljanju kvalitetne socialne in zdravstvene oskrbe starejših ljudi ter vseh drugih, ki prav tako za dostojno življenje potrebujejo pomoč drugih. Na demografske spremembe, na staranje prebivalstva, se ne odzivamo dovolj hitro, še manj pa primerno učinkovito in s tem se v Demokratični stranki upokojencev moramo strinjati.
V Sloveniji kronično primanjkuje domov za starejše ljudi že vrsto let. Ni treba, da to ugotavlja Računsko sodišče. To potrjujejo dejstva, da je evidentiranih prošenj za sprejem v domsko oskrbo približno 25 tisoč – vemo sicer, da so vloge lahko poslane na zalogo ali pa so dane na več mestih. Kljub temu je aktualnih prošenj še vedno več kot 10 tisoč.
Tako zaradi pomanjkanja prostih kapacitet in še dodatno iz razloga predrage oskrbe, pri ljudeh, ki ne zmorejo več skrbeti zase, vse bolj postaja aktualno iskanje prostega in cenovno dosegljivega mesta zunaj naših meja, največ na Hrvaškem.
Starejša populacija nad 65 let danes predstavlja 20 % celotne populacije, čez 20 let bo ta delež preskočil že na 30 %. Da država v odnosu do starejših ne upošteva njihovih realnih potreb in pričakovanj, pričajo tudi proračunska sredstva za investicije.
Od leta 2007 je država zagotovila skupno borih 40 milijonov evrov, pri čemer pa ni bil zgrajen noben dom na novo. In tudi prihajajoči proračunski leti nista nič bolj optimistični.
Slovenija si je sicer v preteklosti v okviru politiki dolgotrajne oskrbe, zadala cilj okrepiti in pospešiti premik iz domskih nastanitev v skupnostne oblike pomoči. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve si je v zadnjih letih v svojih projektih prizadevalo dajati prednost oskrbi na domu, postavitvi dnevnih centrov, delovno-varstvenih enot in drugim nedomskim oblikam pomoči.
Ampak Slovenci kljub temu ostajamo zelo institucionalno naravnani, saj je povpraševanje po domski oskrbi danes, po ugotovitvah Računskega sodišča celo trikrat večje kot po drugih oblikah pomoči.
Med drugimi oblikami pomoči so seveda znane na primer formalna pomoč na domu, katero prvenstveno zagotavljajo in sofinancirajo občine in neformalna skrb, ki je na plečih otrok in svojcev. Poseben pomen v naši družbi ima tudi prostovoljsko delovanje. Naj na tem mestu omenim vsaj enega izmed njih in pohvalim projekt Zveze društva upokojencev Slovenije z naslovom Starejši za starejše, ki zaradi nesebičnega dela 3500 prostovoljcev uspešno prispeva h kakovostnejšemu bivanju starejših od 69 let v domači oskrbi.
Neformalna skrb danes še izraža veliko stopnjo medgeneracijskega sodelovanja, ki pa je na daljši rok vedno bolj vprašljiva. Mlajše generacije, to so otroci, ki v večini primerov skrbijo za svoje starše, zaradi podaljševanja delovne aktivnosti namreč že danes težko prevzamejo polno skrb za svoje nemočne starše. Prelaganje odgovornost na otroke oziroma pričakovanje, da naj sami prevzamejo skrb za starše, pa je po našem prepričanju milo rečeno neprimerno.
Kar se tiče pomoči na domu, katere nosilci so občine, pa je ta, kot navaja v svojih ugotovitvah Računsko sodišče, celo 17 krat dražja od domske oskrbe. Tega ne odtehta niti dejstvo, da je pomoč na domu, ki jo uporabniku v domačem okolju nudi oskrbovalec, prijaznejša ter da je oskrbovalec uporabniku lahko na voljo precej več časa kot osebje v domu. Nadaljnja ugotovitev Računskega sodišča je tudi, da pri tovrstni pomoči ni enotnega modela za obveznost vseh občin in tako prihaja med uporabniki pomoči na domu na različnih koncih Slovenije do velikih razlik.
Kar se tiče primerjave med koncesionarji in javnimi domovi so revizorji računskega sodišča zapisali, da je bivanje v domovih s koncesijo dražje skoraj za 28 %. Glede slednjega, seveda če to drži, lahko v naši poslanski skupini komentiramo kot obžalovanje, da smo v preteklosti opustili skrb za razvoj in nadgradnjo javne domske oskrbe ter dovolili vstop zasebništvu. Če smo to že dovolili pa je bila ključna napaka, da država ni poskrbela za to, da bo cena oskrbe ne glede na izvajalca vsaj približno enotna. Slednja pa žal danes ni enaka niti v javnih domovih.
Ne glede na to, pa ne pozabimo, da nizke pokojnine naših upokojencev marsikomu sploh ne omogočajo, da bi si privoščili bivanje ne v javnem ne v zasebnem oziroma koncesijskemu domu, enako je s pomočjo na domu.
Velikokrat slišimo tudi zgodbe, kako je oskrba v domovih neustrezna, pomanjkljiva, da osebje obravnava uporabnike neprimerno in površno. Nezadovoljstvo stanovalcev in njihovih svojcev je marsikdaj upravičeno. Seveda gre to po naši oceni pripisati v veliki meri kadrovski podhranjenosti in predpisanim normativom obsega dela in nalog. Zaposleni v zdravstveni negi in socialni oskrbi so preobremenjeni glede na število uporabnikov, za katere morajo poskrbeti, plačilo za njihovo požrtvovalno delo pa je zelo nizko (malo nad minimalno plačo dobita bolničarka in socialna oskrbovalka, okoli 800 evrov medicinska sestra). Kljub temu pa, če sodim po odzivih stanovalcev domov, nizke plače ne vplivajo na kakovost dela zaposlenih – prijazna beseda in nasmeh na obrazu sta kljub njihovi izčrpanosti še vedno prisotna. ((Tako lahko od tu sklepamo, da so pogoji za bivanje v domovih za starejše kljub vsemu dobri)).
Kljub temu, da je materiala za debato še ogromno, in bo zagotovo še kaj povedano v nadaljevanju razprave, naj zaključim stališče PS DeSUS z naslednjim:
- Nad marsičem, kar je zapisano v revizijskem poročilu Računskega sodišča se je potrebno zamisliti, vendar je treba hkrati dovoliti, da pristojni ministrstvi opravita svoje delo in v roku, ki ga imata, pripravita odzivni poročili in vse očitke pojasnita.
- Da bo skrb za starejše postala prijaznejša, pravičnejša in predvsem vsem enako dostopna ter kvalitetno izvedena v kakršnikoli obliki, jo je treba urediti na enem mestu in enotno pri vseh izvajalcih. To naj bi uredil že predolgo pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Čas pa nikakor ni zaveznik tistih, ki danes potrebujejo pomoč družbe, ker sami zaradi starosti ne zmorejo več skrbeti zase. Zato dajmo vsi skupaj na vrh lestvice družbenih prioritet končno postaviti skrb za starejše in čimprej sprejmimo zakon, državna in lokalna proračunska sredstva pa naj postanejo na tem področju bolj radodarna.”
foto: DZ, Matej Sušnik
