Podpredsednik Državnega zbora Branko Simonovič je na 10. redni seji Državnega zbora postavil ustno poslansko vprašanje ministru za okolje in prostor g. Simonu Zajcu glede zagotavljanja ustavne pravice do pitne vode za prebivalce na območju rižanskega vodovoda.
Spoštovani gospod minister,
25. junija letos je pri Hrastovljah prišlo do železniške nesreče, kjer je zaradi iztirjenega vlaka iz cistern v tla iztekla večja količina kerozina. Nesreča se je zgodila na drugem vodovarstvenem območju reke Rižane, ki je glavni vodni vir za oskrbo s pitno vodo vseh štirih obalnih občin, to je nekaj manj kot 90 tisoč prebivalcev. V poletnih mesecih se to število zaradi turizma poveča še za dodatnih 30 tisoč. Gre za izjemno obremenjen vodni vir, še posebej poleti, ko potreba po pitni vodi na obali naraste do 450 l/sekundo. Upravljavec vodovoda Rižanski vodovod Koper že sedaj zagotavlja potrebne količine tako, da skoraj polovico potrebnih količin, to je skoraj več kot 200 l/sekundo, kupi od sosednjih vodovodnih podjetij (Kraški vodovod Sežana d.o.o. in Istrski vodovod d. o. o. Buzet). Nakup večjih količin vode je zaradi pretočne zmogljivosti vodovodnega omrežja s Krasa, ki je 90 l/ sekundo in iz Istre, ki je do 200 l/sekundo, nemogoča. Upravljavec vodooskrbe na obali si že več desetletij prizadeva zagotoviti nov dodatni vodni vir za potrebe obale, a tega preprosto na našem področju ni. To so pokazale vse dosedanje raziskovanja in projekti. Bilo jih je veliko, celo z razsoljevanjem. Glede na navedeno, bi vas gospod minister prosil za odgovor na naslednji dve vprašanji: 1. Kakšne rešitve vidite vi, gospod minister, če pride do onesnaženja vodnega vira? 2. Še bolj pa me zanima kakšno rešitev vidite do zagotavljanja dodatnega vodnega vira, da bo tudi za prebivalce, ki smo trenutno odvisni od rižanskega vodovoda, uresničena v Ustavi Republike Slovenije zapisana pravica do pitne vode?
Morda naj navedem samo še to, da so že leta 1965 bile izdelane študije in projektne zasnove za t. i. Primorski vodovod Y, ki je predvideval vodovodno omrežje do črpališča Klariči in vodnega zajetja Malni.
Odgovor g. Simon Zajc:,
Hvala za vprašanje.
Ja, tisti prvi ukrepi, ki se zdaj izvajajo, so seveda namenjeni temu, da do onesnaženja vodnega vira sploh ne bi prišlo. Torej, takoj po nesreči, ko je bilo možno, ko so bili vagoni iz tunela odpeljani, so se določili ukrepi, torej odvoz te umazane, onesnažene zemljine in spodnjega tampona. Potem se izvaja monitoring na vodovodih, ki so na poti med krajem nesreče in vodano, torej na teh vodovodih. Če zaznamo, da je kerozin prišel do tja, je že direkcija tudi pripravljena za to, da se iz teh vodnjakov takoj začne črpati, da ga čim prej, čim več, na ta način ujamemo. Zdaj se je naredil tudi dodatni georadarski posnetek in se bo naredila dodatna vrtina ravno zaradi tega, da zmanjšamo možnost, da sploh pride do samega onesnaženja vira – če pa pride, se pa seveda postavljajo scenariji in pa rešitve. Ena je ta, seveda, da se poveča dobavo / nerazumljivo/ iz istrskega vodovoda. Problem tukaj je da, tehnične sposobnosti niso takšne, da bi dobili tistih 300 litrov na sekundo, kot imamo tudi sporazum z njimi. S hrvaško stranjo je sicer dogovorjeno, da nam dajo, kolikor jo lahko sprejmemo, ampak, kot sem rekel, tehnične ovire so tam prisotne, predvsem glede pritiska. Potem se iz, zagotovljeno je iz kraškega vodovoda, ponovno se bo vzpostavil stari rižanski vodovod, v skrajni sili se bo tudi dovažalo iz cistern, če bo treba, ampak, najbrž ne bo.
Dogovarjamo se tudi s hrvaško stranjo, da bi še tja potegnil, mislim da, nekje 4 kilometre cevi, da za vsak slučaj, za slučaj, ko bo, če bi prišlo do tega, da se lahko tudi na italijansko vodo zanesemo. To so tisti ukrepi, ki so zdaj planirani, potem so še neki dodatni posegi na samem / nerazumljivo/ vodovodu, ravno zaradi tega, da bi imeli dovolj časa, če pride kerozin do tja, da se odreagira, to bodo neki nujni gradbeni posegi, izvedeni v tem času.
Zdaj, za naprej je pa tako – kot ste že sami povedali, od 1965 leta naprej se je že debatiralo in iskalo variante, od kje bi dobili dodatno vodo. Ta nesreča, mislim, da je bil zadnji tak klic po tem, da se zbudimo in da vsi skupaj, kajne, predvsem župani, postavijo mogoče neke lastne interese na stran in da gremo zdaj v to, da se najde nov vodni ali pa dva, nova vodna vira za obalo. Potrebno je pač zagotoviti to količino, ki jo obala z vsem svojim turizmom potrebuje. Že čez dva dni se na našem ministrstvu dobijo tako predstavniki občin, kot direktorat za vode in investicije in pa direkcija za vode, da začnemo ta postopek.
Torej, kaj je bilo v preteklosti že narejenega? Katere so tiste najboljše rešitve? Zdaj, v preteklosti je bilo določenih devet. Ena od teh je status quo, tako da to lahko črtamo – status quo ne pride več v poštev – potem je še razsoljevanje, kar mislim, da za Slovenijo absolutno ne pride v poštev, torej imamo še sedem ostalih, ki bo zdaj treba pretresti, katera je najboljša v smislu količine vode, stabilnosti, ekonomske upravičenosti, kje so bili projekti že kaj izvedeni, da imamo pripravljeno dokumentacijo, služnost in tako naprej. In ko se to določi, pa potem naprej, iz kje bo prišel denar.
Mi si želimo, da bi ta denar vseeno pobrali v prihodnji perspektivi, drugače bo pa pač treba ta sredstva zagotoviti doma – tako s strani občin, kot iz strani države in da se potem zdaj končno to uredi. Torej, da poleg drugega tira, dobimo še drugi vodni vir za obalo, hkrati pa, vse te rezerve bo pa treba, torej tudi nadaljujemo pogovor z italijansko stranjo, treba bo uredit tudi z istrskim vodovodom, da v takih primerih zagotovimo, da smo sposobni sprejet 300 litrov na sekundo in tako naprej. Skratka vse to bo zdaj treba dat na kup in uresničit.
BRANKO SIMONOVIČ (PS DeSUS): Hvala lepa.
Torej, dolgoročne rešitve oskrbe s pitno vodo v regionalnem merilu je mogoče reševati kot del usklajenega prostorskega načrtovanja in umeščanja v prostor na nivoju države. S povečanjem črpanja vode iz obstoječih virov, kot so Klariči, pomeni rekonstrukcijo že obstoječega vodovodnega omrežja, ker preprosto omrežje ne zadostuje za bistveno povečan odjem vode, ki bi zadostoval za potrebe obale. Še zdaj dobivamo iz tega vodnega vira 90 litrov na sekunde in to je tisto, kar je lahko.
Obstaja gotovo tudi verjetnost nezmožnosti ugoditi zahtevam po enotnem upravljanju takšnega regijskega vodovoda med upravljavci posameznik od oskrbnih sistemov v regiji in v ceni voda za obalo. Kot sem že uvodoma povedal, to vodo kupujemo po tržni ceni.
Skratka menimo, da od države moramo dobiti vodni vir, ki bo trajen / znak za konec razprave/, varen in količinsko zadosten. Takšno je mnenje tudi vseh štirih občinskih svetov in županov, zato prosim za odgovore, kaj menite o državnem lokacijskem načrtu in časovnico kdaj je to možno narediti.
Hvala lepa.
SIMON ZAJC: Ja, kot sem rekel, zdaj je odvisno za katero varianto se bomo točno odločili. Drugače, za tisto varianto, ko se bomo odločili, ali pa morda dve, bomo mi maksimalno prednostno to obravnavali na našem ministrstvu, tako da v tem delu bo to šlo zelo hitro.
Kar se pa tiče potem cen ostalih problemov, ki še pridejo, pa ravno zdaj, do konca leta imamo čas, da naše ministrstvo vodi to medresorsko delovno skupino, to je pa tisto, kar sem bil že velikokrat vprašan – kje smo zdaj s to zakonodajo, ki sledi spremembi ustave. In v sklopu te zakonodaje se bo tudi določalo kaj v takšnih primerih, kjer država vstopi, na kakšen način vstopi, kdaj lahko poseže, kdo plača in tako naprej.
To so vsa tista vprašanja na katera moramo zdaj zakonsko odgovoriti v sklopu e medresorske delovne skupine.
BRANKO SIMONOVIČ: Ja, tako je, ker je vodooskrba na obalnem področju res problematična. Problematično je tudi to, da dejansko od hrvaške kupujemo skoraj 200 litrov na sekundo, kar je lahko zelo tvegano in da si naš upravljavec vodovodnega sistema že od leta 1965 nekako prizadeva priti do tega dodatnega vira predlagam, da se na podlagi drugega odstavka 246. člena opravi razprava o teh odgovorih v Državnem zboru.
foto: DZ, M. Sušnik
