Objavljamo slavnostni govor podpredsednika Državnega zbora Branka Simonoviča na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu državnosti.
Spoštovani gospod predsednik,
spoštovani državljanke in državljani,
spoštovani domači in tuji gostje, ekscelence,
spoštovani poslanke in poslanci!
Dovolite, da svoje uvodne misli ob skorajšnjem prazniku rojstnega dne naše države navežem na nedavni rojstni dan Primoža Trubarja. Brez njega bi slovenska beseda najverjetneje ostala samo govorjena in bi sčasoma morda zatonila, tako pa je z natisom prve knjige v slovenskem jeziku doživela razcvet in spodbudila razvoj narodove zavesti. Knjižni jezik nas je tako že v 16. stoletju ponesel med kulturno razvite evropske narode. In prav naša kulturna dediščina je osnovno vezivno tkivo našega spomina, naše kulturne identitete, s tem pa tudi naše samobitnosti.
Zato z radostjo in ponosom danes govorim v tem našem posebnem, v svetu malo poznanem, a izjemno lepem jeziku. Vemo, da to ni samoumevno in da smo se tudi zanj morali v preteklosti, ko so nam kratili pravico do sporazumevanja v lastnem jeziku, večkrat boriti. Tako kot za domovino.
Prav slednje me ob dnevu državnosti vodi k vprašanju, ali nismo morda pozabili tudi na trnovo pot, ki smo jo morali prehoditi, da lahko danes živimo v svobodni in samostojni državi. Slovenski narod si je skozi zgodovino moral vedno utirati pot za svoj obstanek, zato menim, da ni pretirano reči, da je razvil izjemen občutek za preživetje. Nemalokrat se je znašel v zaničevanem in podrejenem položaju, s prezirom, ki je preveval tujega gospodarja, a se je – povezan – uspel upreti, preživeti in se ohraniti.
Na ta slovesen večer ne želim izpostavljati posameznih zgodovinskih dogodkov, političnih, ideoloških ali drugih, še kako raznolikih pogledov na svet, na domovino in njen ustroj. Ti znajo ob različnih priložnostih, zgolj z nekaj besednimi igrami, kaj hitro kot seme vzkliti in dodatno nasuti soli na še ne zaceljene rane naroda in bolečine, ki ga še razdvajajo. Ne, na ta slovesen večer želim spomniti predvsem na veličino in hrabrost dejanj, ki so nas vodila v samostojno državo. Želim izraziti poklon narodu, ki se je v tistih zahtevnih časih povezal in poenotil. Ta poklon gre vsem Slovenkam in Slovencem doma in v tujini, vsem državljankam in državljanom. In ta poklon gre tudi vsem prijateljem Slovenije širom sveta, ki so jo na tej poti podpirali in bodrili.
28 let naše samostojnosti je v primerjavi z večnostjo trenutek. Z današnjega gledišča marsikatero izmed takratnih odločitev presojamo drugače. A upam si trditi, da še vedno enako gledamo na složnost izpred treh desetletij, ko se je v nas trdno zasidrala želja, da stopimo na samostojno pot in da zaživimo v demokratični državi, ki jo bosta polnila mir in napredek. Sanjali smo o odprti družbi, gospodarskem razcvetu, politični stabilnosti, kamor so nas vodile misli o boljši prihodnosti za nas in naše zanamce. Verjeli smo vase, v mednarodno skupnost in hrepeneli po narodni enotnosti v mladi, upanja polni državi. Smele odločitve so se odrazile v našem razvoju in tudi mednarodna skupnost je v nas prepoznala kredibilnega partnerja. Letos smo obeležili 15-letnico našega članstva v Evropski uniji in zvezi NATO in leta 2021 bomo že drugič predsedovali Svetu Evropske unije.
Spoštovani gospe in gospodje!
Danes stojimo na novem razpotju, pred novimi izzivi. Naša širša domovina Evropska unija po volitvah prešteva glasove in vrednoti interese, globalno pa se svet tudi z razvojem digitalnih tehnologij, vplivom klimatskih sprememb, bitk za naravne vire, migracij in drugih vzrokov vse hitreje spreminja. S tem se spreminjajo tudi dolgoletni vzorci sodelovanja, oblikujejo se nova zavezništva, iščejo se novi pristopi, nove povezave, nove, še bolj drzne, tudi predrzne rešitve.
Vse te spremembe in smernice razvoja se ne odvijajo zgolj nekje daleč stran, temveč gotovo vplivajo tudi na nas in na naša življenja – najverjetneje bolj, kot si to upamo ali želimo priznati. Tudi zato, spoštovani gospe in gospodje, je še kako pomembna naša čuječnost. Pomembna so naša vsakodnevna in tudi še tako majhna prizadevanja za dobrobit družbe. Pomembno je negovanje naših medsebojnih odnosov, spoštovanje etičnih norm, spoštovanja in sprejemanje različnosti, tudi drugačnih mnenj. In pomembni sta pravičnost in poštenost – do sebe in do drugih.
Nenazadnje smo v svoji biti ljudje. In brez zavedanja, da je za našo blaginjo ključno predvsem medsebojno spoštovanje, bomo na katerem koli področju težko ali pa bistveno težje naredili korak naprej. Tako, kot je eno temeljnih, morda najbolj vseobsegajočih načel, na podlagi katerega naj deluje država, načelo pravne države, je spoštovanje v medosebnih odnosih tisto, ki po mojem mnenju zaobsega najširše polje pravic in dolžnosti posameznika.
Ni potrebe, da nas je ob tem česarkoli strah. Pravzaprav trdim, da bi nas prav spoštovanje teh vrednot kaj kmalu privedlo kvečjemu do večje blaginje za vse. Prekosilo bi revščino, nespoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, oplemenitilo bi naše delovno okolje in delovno etiko, nadvladalo bi nestrpnosti in razumelo svobodo govora.
Danes, ko smo med drugim priča nekaterim ozemeljskim težnjam sicer prijateljskih držav, je pomembno, da se spomnimo, spoštovani gospe in gospodje, da so se že naši predniki borili točno za te vrednote: za svobodo, za demokracijo, za človekove pravice, za mir in blaginjo vseh, prav tako pa tudi za slovenski jezik in našo kulturo. Prav slednja je bila ena naših ključnih rešilnih bilk, ko nam je bilo najtežje.
Za vse te vrednote, ne pozabimo, so in smo se borili tudi v boju za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Nekateri so za to domovino dali največ – svoja življenja.
Tudi zato smo dolžni skrbeti in poskrbeti, da bomo še naprej živeli v mirni, zdravi, napredni družbi, kjer vladajo demokracija, pluralizem, kjer je solidarnost vrednota, kjer spoštujemo drug drugega in živimo dostojno v deželi z neokrnjeno naravo. Na prehojeno pot smo lahko ponosni, a menim, da lahko dosežemo še več.
Tako smo razmišljali tudi 28 let nazaj, in ne pozabimo, da moramo to vodilo ohranjati in skrbno negovati. Potruditi se bo treba, da bomo zreli v političnem, gospodarskem in državljanskem duhu tudi v prihodnje. Ker zmoremo.
Draga Slovenija, draga domovina, vse najboljše ob tvojem in našem prazniku!
