“Svoje poslanstvo sem opravil, se mi pa po toliko letih zdi prav trapasto odgovarjati na interpelacije, ki nimajo nobene realne podlage.”
Predsednik DeSUS in obrambni minister Karl Erjavec je, v obsežnem sobotnem intervjuju za časopisno hišo Dnevnik, zavrnil očitke vložene iz interpelacije, pojasnil dogajanje v Slovenski vojski, dinamiko koalicije ter cilje za prihodnost.
Celoten intervju objavljamo spodaj.
***
Pred nekaj tedni ste podpisali razrešitev Mihe Škerbinca z mesta poveljnika sil Slovenske vojske. Zaradi tega bo očitno zdaj proti vam vložena interpelacija (pogovarjali smo se v torek, na dan, ko je bila napovedana vložitev interpelacije, njena vsebina pa še ni bila znana). Ali danes že veste, zakaj točno je načelnica generalštaba Alenka Ermenc predlagala Škerbinčevo razrešitev?
Za vojaško strukturo so imenovanja in razrešitve del vsakdanjega življenja. V vojaški strukturi velja zaupanje. Ko tega ni več, ponavadi pride tudi do sprememb. Ves čas v SV potekajo različna imenovanja, različne razrešitve. Odkar obstaja SV, so se imenovanja in razrešitve dogajale na enak način, brez obrazložitve, ker gre za imenovanja in razrešitve na formacijskih dolžnostih. Gre pač za strukturo, ki temelji na ukazih in seveda tudi na zaupanju. Ko slednjega več ni bilo, je načelnica generalštaba predlagala, da se poveljnika sil razreši. Ta njen predlog sem tudi sprejel. V nasprotnem primeru bi namreč lahko sklepali, da ne zaupam načelnici generalštaba. V tistem obdobju je namreč potekala velika razprava, ali minister za obrambo še zaupa načelnici generalštaba. Ko so prišle v javnost lažne informacije o njenem zdravstvenem stanju, sem bil tudi povprašan, ali zaupam načelnici, ali bo lahko nadaljevala delo glede na njene morebitne zdravstvene težave.
Načelnice generalštaba torej niste povprašali po konkretnih razlogih, zaradi katerih je izgubila zaupanje v Škerbinca?
Ko je načelnica predlagala njegovo imenovanje, je menila, da bo svoje naloge opravljal korektno, in mu je zaupala. Sam sem SV v začetku tega mandata dobil v zelo težkem položaju. Deset let ni bilo sredstev za vlaganja vanjo, tudi plače so se znižale v tem času. Ob sebi sem si želel ekipo, ki bi SV spet pripeljala do točke, ki jo je že dosegala.
Poveljnik Škerbinc je bil del ekipe načelnice. Dal sem ji proste roke glede njene najožje ekipe. Tudi po razrešitvi brigadirja Škerbinca je prišlo do številnih prerazporeditev, novih imenovanj in razrešitev v najožjem timu načelnice. Sam imam glede nje tudi velika pričakovanja. Kot sem že povedal, je bila na mesto načelnice generalštaba imenovana zato, ker ocenjujem, da gre za osebo, ki je profesionalna, strokovna, vestna in delovna. Prav iz tega gradim zaupanje do nje.
Pravite, da se nikoli ni imenovalo in razreševalo z navajanjem razlogov. Kot navaja sindikat, ki zastopa Škerbinca, naj bi bilo nezakonito, da se ne navaja razloga, saj naj bi to določala navodila ministrstva o imenovanjih in razrešitvah.
To je popolnoma netočno. Odkar obstaja SV, se vsa imenovanja in razrešitve izvedejo brez obrazložitve, ker gre za formacijske položaje. Če bi to, kar trdi sindikat, držalo, bi bilo tudi njegovo (Škerbinčevo, op. a.) imenovanje nezakonito. To je bilo namreč izvedeno brez obrazložitve. Če bi sledili tej pravni logiki, ki ne drži, bi bilo enako nezakonito tudi imenovanje novega poveljnika sil, brigadirja Žurmana. Ti argumenti torej niso točni. Se pa vsa ta povsem nepotrebna javna polemika okrog razrešitve uporablja za politizacijo te zadeve. Zelo nenavadno se mi zdi, da se brigadir, ki ima skoraj status generala, zateče po pomoč k sindikatu. Sindikat pa nato opozicijo in politične stranke poziva, naj interpelirajo ministra za obrambo. To ni v skladu z vojaško etiko, zlasti pri najvišjih častnikih.
Zaupanje je bilo porušeno iz več razlogov. Eden izmed razlogov, ki sem ga tudi že omenil na dan njegove razrešitve, je dogajanje na Počku. On pravi, da ni dobil nobenega ukaza od načelnice generalštaba oziroma nobene pisne usmeritve, da se strelja do 23. ure. Ampak vsem je bilo znano, da je dana usmeritev, da ne bo nočnega streljanja, zlasti ne z najtežjimi kalibri. Tudi načelnica s tem nočnim streljanjem ni bila seznanjena.
Zakaj je bilo potem na spletnih straneh SV, kjer je razpored vaj na Počku, za tisti sporen termin konec marca navedeno, da se bo streljalo pozno v noč, ne zgolj do 23. ure? Ukaz naj ne bi prišel do poveljnika.
Poveljnik sil bi moral biti seznanjen z vsemi podrobnostmi v zvezi z načrtovanjem in izvedbo vaj ter usposabljanj svojih pripadnikov. Poveljnik je bil torej edina oseba v sistemu, ki ni vedela za to usmeritev. Še v Postojni so vedeli za te usmeritve. Da morajo biti ukazi zgolj pisni, sploh ni res. V vojski se lahko naloge izvršuje tudi na podlagi ustnih ukazov in usmeritev. In te so bile popolnoma jasne. Gre za popolno sprenevedanje, da ni dobil ukaza.
Eden od argumentov sindikata je tudi ta, da če je prišlo do ustne usmeritve na eni izmed razširjenih sej kolegijev ministrstva, se tega sploh ne da preveriti, saj za takšne seje ne obstajajo zapisniki.
Ustne usmeritve so bile jasne. Ves čas smo govorili, da vaje, v katere je vključeno streljanje s težkimi kalibri, potekajo do 23. ure. Tudi pod prejšnjo ministrico je potekala razprava, da se ponoči ne bi streljalo s težkim orožjem, in tudi takrat je ministrica dala usmeritev, da se streljanja z težkimi kalibri zaključijo do 23. ure. Ampak vse to za ta primer razrešitve sploh ni pomembno, saj zanjo ni potrebna nobena obrazložitev. Zadostuje že dejstvo, da načelnica ne zaupa več podrejenemu poveljniku iz svoje ožje ekipe.
Poveljnik sil je druga najvišja institucija v SV. Ne predstavljam si, da lahko obrambni sistem, ki je že tako ali tako v težavah, uspešno deluje, če ni zaupanja med najvišjimi poveljniki. Razlogi, zakaj se je to zaupanje porušilo, sploh niso bistveni. Zadostuje to, da načelnica poveljniku ni več zaupala in je predlagala njegovo razrešitev. Enako lahko stori minister pri zamenjavi načelnika generalštaba, pri kateri mu ni treba razlagati, zakaj mu ne zaupa več.
Bojim se, da je razprava o razrešitvi sprožena umetno, ker se razrešitev želi spolitizirati. Glede na to, kdo vlaga interpelacijo – SDS – gre očitno za človeka, ki je zelo blizu tej stranki, in ta stranka je pripravljena storiti vse, da bi nadaljevala s politizacijo znotraj SV oziroma ohranila vpliv v njej. To pa je problem, kajti vojska mora biti apolitična.
V javnost so prihajale različne informacije: od streljanja na Počku do širjenja govoric o zdravstvenem stanju Ermenčeve. Šlo je za nasprotujoče si informacije. Nastal je vtis, kot da politika išče neki razlog, da odstavi visoko rangiranega člana SV.
Za tovrstna imenovanja in razrešitve ni treba iskati nobenega razloga. Še nikoli do zdaj nismo razlagali, zakaj je bil nekdo v SV imenovan na kakšno poveljniško dolžnost ali razrešen. Smo obrazložili, zakaj je bil razrešen brigadir Milko Petek? Je sploh kdo spraševal o tem? V primeru Škerbinc se je želelo to zadevo spolitizirati in vidimo, da se je spolitizirala. Žalosti me le to, da pri tej politizaciji sodeluje eden od sindikatov znotraj ministrstva za obrambo. Po moji oceni je presegel svoje pristojnosti in zakonsko vlogo, ker je zelo konkretno stopil na politično polje, z javnim pozivom političnim strankam, naj vložijo interpelacijo. Govorijo o tem, da je ta razrešitev nezakonita. Sprašujem se o strokovnosti tega sindikata in ali so sploh sposobni zagovarjati svoje člane, ko pri tem zelo jasnem primeru trdijo, da je nezakonit, čeprav je vsem jasno, da je popolnoma zakonit.
Kaj pa zgodba o OVS? Ko kot civilisti opazujemo to dogajanje, se nam zdi bizarno, da se obveščevalci ukvarjajo z govoricami.
OVS se ukvarja s protiobveščevalno, obveščevalno in varnostno dejavnostjo znotraj ministrstva za obrambo in del tega je tudi SV. Spremljati mora različne pojave, ki niso v skladu s pravili, zakoni in kodeksom vojaške službe znotraj obrambnega sistema. Če se na primer pojavijo govorice ali anonimka, da se pijančuje ali šikanira, je OVS dolžna preveriti, ali to drži ali ne. Ko so se znotraj sistema pojavile govorice, da naj bi poveljnik sil na postroju in celo na kolegiju razpredal o zdravstvenem stanju načelnice generalštaba, je bila OVS dolžna zbrati informacije o tem, ali se je to res zgodilo oziroma ali gre za lažne informacije. OVS je želela zgolj razjasniti okoliščine tega dogodka, zato je opravila potrebne informativne pogovore z nekaterimi zaposlenimi. Delno poročilo o tem je že pripravljeno. Zaključno poročilo pa bo izdelano in bo interne narave. Prejela ga bo načelnica generalštaba. Na njegovi podlagi se bo odločila, ali bo ukrepala ali ne. Stroka pravi, da v tem primeru minister ni zlorabil OVS. Vsekakor pa je neprimerno to primerjati z zadevo Telekom. V tistem primeru se ni preverjalo stvari znotraj obrambnih struktur, ampak izven teh struktur. Pri načelnici in poveljniku sil v bistvu ne gre le za dve osebi, ampak za dve instituciji, ki ju predstavljata. Ugotoviti je treba, ali se je v odnosih med njima zgodilo kaj ekscesnega. Takšna razmerja znotraj dveh institucij SV imajo zagotovo negativne posledice za delovanje obrambnega sistema in SV.
Po besedah vojaškega sindikata preiskava OVS ni odkrila, da naj bi brigadir Škerbinc klevetal.
Čudim se temu, kar govorijo, glede na to, da je ta dokument zaupne narave. Oni ga niso imeli možnosti prebrati in videti. Ne vem, od kod jim takšni zaključki. Spet gre za zavajanje javnosti. Sindikat vojakov Slovenije se je spustil na polje političnosti, kar je neprimerno, neskladno s predpisi, ki urejajo sindikalno delovanje, in popolnoma nesprejemljivo.
Zakaj sklepov komisije o zadevi Škerbinc ni predstavil njen predsednik Tonin, temveč je to storil podpredsednik Žan Mahnič? Se je ustrašil, ker vas je enkrat že neuspešno interpeliral?
Ne. Gre za to, da SDS prevzema vlogo odvetnika tega brigadirja, kar je žalostno. Lahko rečem, da je podpredsednik komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb (KNOVS) Žan Mahnič zlorabil to komisijo. V KNOVS ima opozicija večino in lahko izglasuje karkoli, tudi to, da je luna zelena, dejstva pa so seveda drugačna.
Kako ste sodelovali z brigadirjem Škerbincem? Na začetku ste ga kar hvalili…
Gojil sem zelo velika pričakovanja, da bo uspešen del ekipe načelnice generalštaba. A zaupanje med njima se je porušilo. Sam sledim načelnici generalštaba, ker ji zaupam.
So obstajala kakšna vsebinska razhajanja med vami in brigadirjem Škerbincem glede popolnjevanja ali oborožitve SV oziroma glede vloge Slovenije v Natu?
Saj to ni stvar vojaka. On je vojak in vojak mora predvsem spoštovati ukaze. Ni njegova stvar, da razpreda o tem, kakšna je vloga Slovenije v zvezi Nato in v EU. To je stvar obrambne in zunanje politike.
Prej ste postavili kar nevarno tezo: da drugi človek vojske prek sindikata vstopa v polje politike…
Ne postavljam nobene nevarne teze. Govorim samo o dejstvih, ki so nam vsem javno na očeh. Ta pa govorijo, da je bila odločitev načelnice, da predlaga njegovo razrešitev, edina pravilna. Kajti tako se vojaki ne obnašajo.
Kaj pa, če je vojak prepričan, da se mu je storila krivica? Kakšne možnosti ima?
Ima možnost službenega razgovora. Ta je bil opravljen z načelnico generalštaba. V vojski težko govorimo o tem, kako nekdo nekaj občuti. Z ukazom si postavljen, z ukazom si razrešen.
Poznavalci pravijo, da v vojski še vedno obstajajo različni tabori častnikov – tisti, ki so služili v jugoslovanski vojski, osamosvojitelji oziroma borci v teritorialni obrambi in novi kadri. Obstajajo te različne struje v SV?
To sem čutil že v prvem mandatu.
Kako se to kaže?
Na zelo različne načine. Poglejte veteranske organizacije in dobili boste odgovor na vaše vprašanje. Različne veteranske organizacije sodelujočih v isti vojni so odgovor na to vašo vprašanje. Verjetno je do tega prišlo zato, ker se ne želi spolitizirati zgolj SV, temveč tudi osamosvojitveno vojno. Poteka razprava o tem, katera teritorialna obramba je prava. Vemo pa, da so v njej na terenu delovali isti ljudje.
Eden pomembnejših ukrepov, ki vas čaka, je popolnitev stalnega sestava slovenske vojske. Ta je zdaj padel pod 6600 vojakov, moralo pa bi jih biti 7500. Če ti načrti še vedno držijo, kakšne ukrepe načrtujete, da boste dobili nove kadre za SV?
Pripravljamo belo knjigo o obrambi. Tam se bo treba tudi dogovoriti, kakšen naj bo obseg SV. Je ta številka, ki je nismo nikoli dosegli – ne v dobrih ne v slabih časih – realna? Po analizi številčnega obsega vojaških struktur v državah Nata, ki smo jo pred časom naredili, lahko ugotovimo, da naj bi v povprečju država na milijon prebivalstva zagotovila 3000 pripadnikov vojske. To je nekakšna realna raven, ki omogoča normalno popolnjevanje. Zato sem tudi naročil, da v beli knjigi proučijo vprašanje, ali je številka, ki jo imamo danes, prava, glede na to, da je v zadnjih 15 letih nikdar nismo dosegli. Na to vprašanje bo odgovorila stroka.
Ustanovili smo tudi delovno skupino za pridobivanje kadrov, ki jo vodi Boštjan Šefic. Skupina se ukvarja tudi z zadrževanjem kadra v SV in s celostno oskrbo vojakov tudi po 45. letu, ko lahko ostanejo brez vsega. Slednje sicer ne drži. Ko smo letos iskali vojake, ki so dosegli starost 45 let, da bi jih premestili na upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer primanjkuje pravosodnih policistov, praktično nismo dobili nikogar, ker so bili vsi primeri tako ali drugače rešeni.
Te ukrepe smo razdelili v dve kategoriji. V prvi skupini so organizacijski ukrepi, ki zajemajo notranjo reorganizacijo in izboljšanje posameznih procesov znotraj obrambnega sistema ali v dogovoru z drugimi ministrstvi. Druga skupina ukrepov bo zajela spremembe zakonskih in podzakonskih aktov, ki jih lahko izvedemo v precej kratkem času. Delovna skupina torej preverja, kako narediti poklic bolj atraktiven in kakšne bonitete dati poklicu. Obstaja tudi možnost, da bi se vojaki, ki nimajo predpisane srednješolske izobrazbe, lahko zaposlili v vojski in se med zaposlitvijo izobraževali. Pripravljajo se torej različne rešitve. Vedno se govori, da so problem vojske nizke plače. A po opravljeni analizi so plače pristale šele na četrtem mestu. Pred njih so se uvrstili odnosi, bonitete in pričakovanja.
Pravite, da bo glede SV odločala stroka. Toda tudi vaše mnenje šteje. Ste vi zagovornik številčno bolj vitke vojske?
Sem zagovornik tega, da bi število vojakov zmanjšali približno na 6500 in še bolj razvili njihove nišne zmogljivosti ter njihovo posebno delovanje v gorskih enotah in enotah za radiološko, kemijsko in biološko zaščito. Prav tako zagovarjam razvoj helikopterskih enot, nadzvočnih letal, kot jih imajo Hrvati, pa ne potrebujemo, ker imamo air policing ustrezno zagotovljen v okviru Nata. Razvijati bomo morali tudi enote za kibernetsko in hibridno delovanje, v katere lahko pridobimo veliko mladih. Vojske ne razumem več kot zgolj pehote, sestavljene iz fizično maksimalno usposobljenih vojakov, ki dobro streljajo. Pri sodobnem načinu bojevanja in obrambe moramo razvijati tudi drugačne strukture. V SV moramo modernizirati tudi miselnost. Kot majhna država namreč nikdar ne bomo imeli močne pehote.
Hkrati bi povečal pogodbeno rezervo, ki jo glede na nove varnostne izzive tudi potrebujemo. Poleg kibernetskih in hibridnih groženj so med sodobnimi grožnjami, s katerimi smo vse pogosteje soočeni, tudi migracije. Ne vem, ali bi bili glede na kadrovski primanjkljaj tako v vojski kot v policiji kos izzivom, če bi se ponovil migracijski val iz let 2014 in 2015. Z močno pogodbeno rezervo bi tem novim varnostnim izzivom lahko kljubovali. V Sloveniji imamo 43.000 gasilcev, ki so pogosto soočeni z najtežjimi razmerami pri posredovanjih. Zakaj jih ne bi ustrezno stimulirali, da bi jih privabili v pogodbeno rezervo? Če bi imeli med 7000 in 10.000 pripadnikov pogodbene rezerve, bi to bila številka, ki bi bila zelo uporabna pri nacionalnih varnostnih izzivih.
Temu, da nismo pehotna, je treba dodati, da nismo niti oklepna vojska.
Zaplete se že takrat, ko odslužena vozila poskušamo nadomestiti z novimi. Hummerje nadomeščamo z oshkoshi. Zlasti ena parlamentarna stranka vodi celo razpravo o tem, ali to »staro železo« potrebujemo. Vedeti pa moramo, da so ta vozila namenjena predvsem varnosti naših vojakov, ko se odpravljajo na mednarodne misije, ki so del obveznosti naše države do mednarodnih organizacij in mednarodne skupnosti. Ko gre za vojaško opremo, se zmeraj lahko sproži razprava, ali je ta potrebna. Ampak potem se moramo vprašati, ali potrebujemo SV. Tisti, ki mislijo, da je ne potrebujemo, verjamejo, da je vsak denar, ki ga vlagamo v SV, nepotreben. Tisti, ki pa menijo, da jo potrebujemo, so prepričani, da vanjo še premalo vlagamo.
Dejstvo je, da če imamo svojo vojsko, jo moramo ustrezno usposobiti in opremiti, da bo sposobna braniti svojo domovino ter se bo sposobna povezovati z zavezniki pri kolektivni obrambi, obrambi skupnih vrednot in zagotavljanju miru in varnosti v mednarodni skupnosti, katere del smo.
Generalnemu sekretarju Nata smo obljubili, da bo v naslednjih petih letih Slovenija za obrambo namenjala 1,5 odstotka BDP. Je to realno?
Koliko bi morali nominalno več namenjati za vojsko, da bi ta cilj lahko dosegli?
Mi ne vlagamo v SV zato, ker Nato zahteva določen odstotek, ampak vlagamo v lastno obrambo. Vidimo, kakšne so mednarodne okoliščine. Zelo bi bili neodgovorni, če ne bi vzdrževali obrambnega sistema. Res pa je, da smo tudi člani Nata in da smo leta 2004 dali zavezo, da bomo za obrambne namene dajali dva odstotka BDP. Tega nismo nikoli izpolnili. Bistvena razlika v primerjavi z mojim prvim mandatom 2004–2008 je v tem, da je bilo takrat videti, kot da drvimo v globalni mir. Takrat se sploh ni zdelo, da je svet lahko tako zapleten in da bo prišlo do tolikšnih kriz, ki zdaj obkrožajo Evropo. Zagotovo potrebujemo lastne obrambne kapacitete, zato je še toliko bolj neodgovorno, da imamo sindikat, ki se namesto s sindikalno dejavnostjo dejansko ukvarja s politiko in razrešitvijo visokega poveljnika.
Kakšna opozorila dobivate s sedeža Nata zaradi nedoseganja zavez pri izdatkih in negativnih ocen SV?
Mirnodobna ocena stanja SV je zadovoljiva, pri bojni pripravljenosti pa je nezadovoljiva. Tudi če bi danes za obrambo namenjali dva odstotka BDP, bi bila ocena negativna, ker ima Slovenija določene takšne srednjeročne in dolgoročne obrambne cilje, ki jih SV s trenutno metodologijo ocenjevanja nikoli ne bo dosegla. To je tako, kot če bi našemu skakalcu v višino določili, da mora preskočiti 255 centimetrov visoko letvico. Problem je v tem, da so bili v preteklosti načrti v zvezi s SV prenapihnjeni in preambiciozni glede na ekonomske, demografske in druge zmožnosti naše države.
Potemtakem so vprašljivi tudi načrti glede oblikovanja dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin?
Četudi bi nabavili opremo za oblikovanje dveh vojaških bojnih skupin, ne bi imeli dovolj vojakov za njihovo popolnitev. Ker so bili v preteklosti kadrovski cilji prenapihnjeni, jih nikoli ne bomo dosegli, zato potrebujemo belo knjigo, ki bo postavila realnejše podlage za vse druge strateške dokumente razvoja SV in realne cilje, ki jih bo mogoče doseči.
Ob nastopu mandata ste že omenjali možnost oblikovanja zgolj ene srednje bataljonske bojne skupine.
V tem trenutku ne bom ničesar komentiral, ker čakamo na belo knjigo, na njeni podlagi pa bo nastala resolucija o dolgoročnem programu opremljanja SV in vsi preostali obrambni dokumenti. Moje osebno mnenje je, da je bila metodologija, ko se je opravljala prva ocena pripravljenosti SV leta 2012, zlorabljena. Ozadje takšnega pristopa je verjetno treba pripisati poskusu šokiranja slovenske javnosti z oceno, da enote SV niso dovolj dobro pripravljene in da imajo vojaki prenizke plače. Na ta način smo se znašli v začaranem krogu, iz katerega je enkrat treba izstopiti, sicer ljudje ne bodo razumeli, zakaj v SV vlagamo vse več sredstev, ocena pa je vedno nezadovoljiva. To se bo dogajalo tako dolgo, dokler bomo sledili nerealnim in neuresničljivim ciljem.
Torej lahko sklepamo, da bo v prihodnjih letih SV štela manj vojakov, manj bo nabavljenih oklepnikov, vojska pa se bo še bolj specializirala.
Kot minister imam svoj pogled, stroka pa bo dala strokovna izhodišča glede tega, ali je pristop pravilen. Želim si, da bi bila bela knjiga rezultat skupnega dela SV, upravnega dela ministrstva in vojaške ter obramboslovne stroke, nato pa se bomo odpravili v državni zbor po politično soglasje za prihodnji razvoj SV.
Kdaj lahko pričakujemo belo knjigo?
Naše službe dokument intenzivno pripravljajo in želim si, da bi bil na začetku junija že izdelan osnutek, nato pa bi sledile faze usklajevanja znotraj ministrstva.
Koliko časa bo po vaši oceni potekalo iskanje soglasja glede doktrinarnih dokumentov in soglasja v politiki?
Če bo o beli knjigi dosežen konsenz, bi lahko hitro sledila razprava na odboru za obrambo, tudi na plenarni seji državnega zbora, če bo potrebno, potem pa bi v pospešenem tempu spreminjali resolucijo o dolgoročnem razvoju in opremljanju SV ter srednjeročni obrambni program. Slednjega moramo spremeniti v vsakem primeru, ker ne sledi finančni dinamiki, saj bi po obstoječih dokumentih leta 2024 namenjali obrambi le 1,15 odstotka BDP. Nov načrt je, da bi vsako leto povečali delež za obrambo za desetinsko odstotne točke z 1,1 odstotka BDP na 1,5 odstotka do konca mandata.
Ali je afera Škerbinc nastala tudi zaradi napovedanih sprememb v SV?
Bistveno je, da imava minister in načelnica generalštaba SV podobne poglede na razvoj SV. To je pomembno dejstvo, ker v preteklosti ni bilo vedno tako. Moja predhodnica, ministrica Andreja Katič, se je soočala z nenehnimi napetostmi na relaciji med upravnim in vojaškim delom ministrstva, kar je pomenilo veliko oviro pri razvoju SV. Kar zadeva razvoj vojske, morata upravni del in vojaški del MORS delovati kot siamska dvojčka.
Ker bo interpelacija padla v obdobje po evropskih volitvah, boste na tnalu v zanimivem obdobju. Kakšne notranje politične učinke imajo lahko rezultati volitev?
V slovenskem političnem prostoru sta tako levi kot desni pol zelo razdrobljena. Vlado sestavljajo stranke, ki imajo od 5 do 13 odstotkov. Prepričan sem, da bodo tiste stranke, ki bodo na evropskih volitvah dobile svojega poslanca, postale močnejše v političnem prostoru. Vsake volitve so test za stranko, kako visoko kotira. Za DeSUS so evropske volitve zelo pomembne z vidika notranje politike in z vidika programa, ki ga želimo izvajati v evropskem parlamentu. Ivo Vajgl je začel pionirsko delo, ko je na evropskem parketu odpiral teme o pravicah starejših in demografskih trendih. Ivo Vajgl in Igor Šoltes sta zaslužna za to, da je Zveza upokojencev Slovenije dobila evropsko nagrado Državljan Evrope za projekt Starejši za starejše. Po evropskih volitvah pričakujem zelo živahno politično dinamiko, ki bo šla tudi v smeri vprašanja, kako bolj povezati politične stranke z enega pola.
Kaj imate pri tem v mislih?
Lahko se zgodi, da bomo imeli predčasne volitve enkrat novembra. Možnosti za to je sicer malo, a predčasnih volitev nikakor ne moremo izključiti. Poleg tega bo zanimivo spremljati, kako se bodo obnašale stranke iz liberalne politične skupine Alde, ki so že razmišljale o oblikovanju skupne volilne liste. Ponovnega poskusa tesnejšega sodelovanja po evropskih volitvah ni mogoče izključiti.
Bi uspeh na evropskih volitvah utrdil vaš položaj v stranki po slabem rezultatu DeSUS-a na parlamentarnih volitvah?
DeSUS ne more stalno rasti, zato je bil padec razumljiv. Ko sem leta 2004 prevzel vodenje stranke, smo bili na dnu, potem smo rasli, v prejšnjem mandatu smo bili tretja najmočnejša stranka v državi, potem je prišlo do padca. Če bomo na evropskih volitvah uspešni, bo to utrdilo stranko DeSUS, ne toliko mene. Zanima me le uspeh stranke, ne to, koliko bo močan Karl Erjavec, da smo torej kompletna stranka, ki je prisotna na lokalni, državni in evropski ravni.
Je Igor Šoltes vaš naslednik?
Ne vem, mogoče.
S Šoltesom ste pripeljali močno politično ime, kar je zanimivo: do zdaj ste močna politična imena odganjali iz stranke oziroma premagovali na kongresih.
To ne bo držalo, vse, ki sem jih premagal, sem sam pripeljal v stranko. Da so kandidirali za predsednika stranke, je bila njihova suverena odločitev, sledila je tekma in eden vedno zmaga. Če bi se bal konkurence ali močnih imen, Šoltesa ne bi povabil k sodelovanju.
Vas zanima položaj evropskega komisarja?
To ni predmet mojega razmišljanja. Ta tema bo aktualna po evropskih volitvah, glavno besedo pa ima vedno predsednik vlade.
O tem bo odločala vlada. Pred petimi leti smo zaradi komisarja spremljali pravo dramo.
Karkoli bi rekel o tem, bi bila špekulacija.
Pred vami je še ena težava – zaslišanje pred KNOVS zaradi arbitraže.
Prav veselim se tega zaslišanja.
Vas ni strah pričanja bivše agentke Simone Drenik ali bivše državne sekretarke na MZZ Dragoljube Benčina?
Ne, zakaj bi me bilo strah?
Menite, da nimajo ničesar povedati o vaši vlogi, ko ste bili minister za zunanje zadeve?
Veliko bo lahko povedal Jernej Sekolec, prav zanima me, kakšna je bila njegova vloga. Še danes pa ne razumem gospe Drenikove, zakaj se je tako prostodušno pogovarjala z arbitrom, čeprav je bilo to absolutno prepovedano. Ne vem, kaj je vodilo Sekolca, saj domnevam, da je on klical Drenikovo.
Kako bo Drenikova odgovorila na vprašanje, ali je dobila vaše navodilo za klic sodnika v Haagu: pritrdilno ali nikalno?
Nikalno, ker navodila ni bilo.
Matej Tonin je po nadzoru Sove na začetku aprila dejal, da je Sova pripravila vse potrebno za zaščiteno komunikacijo projektne skupine za arbitražo, da pa na MZZ tega »tedaj očitno niso upoštevali«. Kaj bi to lahko pomenilo?
To govori Matej Tonin, sam pa pravim, da smo takrat na MZZ opravili vse potrebno. Vsi, ki so bili vpleteni v proces arbitraže, so bili na usposabljanju, zato sem bil prepričan, da mi niso mogli prisluškovati, ker sem se držal priporočil.
Obstajajo informacije, da vam je Sova predlagala nakup posebnih komunikacijskih naprav, ki so bile kriptirane, da pa tega niste odobrili.
Vse, kar je bilo potrebno v zvezi z arbitražo, sem kot zunanji minister odobril in zagotovil. Vse drugo, kar kroži, so natolcevanja.
V vladah ste že od leta 2004. Kako to, da ima manjšinska vlada, najšibkejša doslej, relativno visoko podporo v javnosti?
Ljudje se naveličani hoditi vedno znova na volitve, želijo si stabilnosti. Volilci so verjetno presenečeni nad tem, da manjšinska vlada, ki nima v parlamentu niti 46 glasov, deluje trezno in stabilno. Za to, da vladna koalicija deluje na takšen način, pa nosi pomemben delež odgovornosti predsednik vlade Marjan Šarec, ki je na začetku dokaj jasno zastavil zadeve v odnosu do stranke SAB ali SMC. Stranka DeSUS je bila doslej vedno konstruktivna, tako kot v vsaki vladi. Šarec se je doslej zelo izkazal, zato se v zadnjem času tudi krepijo napadi nanj. Interpelacijo SDS zoper mene je treba razumeti tudi kot poskus slabitve vlade, ker vedo, da os Marjan–Karl deluje zelo dobro.
Vi nimate več premierskih ambicij?
S tem sem končal. Ne bom silil v nekaj, če ne gre.
Potem bi bilo lepo zaključiti kariero v Bruslju.
Zaključek kariere sta lahko tudi interpelacija in enoletno prejemanje nadomestila. V vrhu slovenske politike sem na ministrskih položajih uspešno preživel 15 let in kdorkoli bo ponovil takšen rezultat, se mu bom globoko priklonil. Svoje poslanstvo sem opravil, se mi pa po toliko letih zdi prav trapasto odgovarjati na interpelacije, ki nimajo nobene realne podlage.
***
Objavljeno v Dnevnik.si, 11. 5. 2019
Novinarja: Aleš Gaube, Zoran Potić
Povezava na članek – Dnevnik.si
