Ob že drugi interpelaciji ministrice za zdravje, Milojke Kolar Celarc, objavljamo stališče poslanske skupine DeSUS, kot je bilo s strani Franca Jurše predstavljeno na 47. izredni seji Državnega zbora.
_ _ _
Spoštovani predsednik vlade, spoštovani ministrski zbor, spoštovana ministrica Milojka Kolar Celarc. Spoštovani kolegi.
V manj kot letu dni smo se že drugič zbrali, da si odgovorimo na vprašanje, ali še zaupamo v delo ministrice za zdravje, Milojke Kolar Celarc. Ni skrivnost, da smo v stranki DeSUS do njenega dela že dolgo kritični, a ministrica se na naše dobronamerne nasvete žal ne odziva, ne zdaj, ne prej.
Naj spomnim, da smo že lani oktobra ministrici postavili pogoj, da do decembra 2016 predstavi in pošlje v proceduro Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je ključen za financiranje zdravstvenega sistema, pa tega zakona še vedno ni.
Rešitev kako bomo financirali naše zdravstvo še vedno nimamo, zato ne gojimo več upanja, da bi tako zahteven in pomemben zakon lahko sprejeli v tem mandatu. Torej naš pogoj izpred leto dni ni bil izpolnjen.
Zdaj vam bom prebral del tega, kaj smo ob prvi interpelaciji zapisali, saj se v letu dni ni prav nič spremenilo, še vedno namreč nimamo odgovorov na ključno vprašanje, in to je, kako sistemsko okrepiti naše javno zdravstvo, kar je naša skupna koalicijska zaveza:
Rekli smo, citiram: “Od ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc pričakujemo jasno besedo o tem, kaj danes na področju zdravstva kot država v resnici zmoremo, kaj lahko bolniki od zdravstva pričakujejo danes in kaj v prihodnjih letih. Verjamemo, da je vprašanje financiranja in zagotavljanja javnih sredstev tisto, na katerega se ministrica kot izkušena finančnica zelo dobro spozna. Zato preseneča njeno izogibanje odgovorom na to ključno vprašanje, ki onemogoča izpeljavo enega pomembnejših delov zdravstvene reforme in tudi sprejema za nas pomembnega Zakona o dolgotrajni oskrbi starostnikov.
Šele s tema dvema zakonoma bo jasno, ali bomo v bodoče še vedno država, ki nameni iz proračuna najmanj sredstev za zdravstvo, kakšna bo usoda dopolnilnih zavarovanj, kakšna bo košarica pravic in kdo bo njihov plačnik, koliko zasebnih sredstev bomo morali nameniti za zdravstvo, kakšen bo način dogovarjanja med partnerji…” – konec citata.
In teh odgovorov po treh letih mandata še vedno nimamo!
Še več, po treh letih ministrovanja ministrice Milojke Kolar Celarc, se agonija v zdravstvu le še poglablja. Vse to kaže tudi interventni zakon, ki ga po nujnem postopku pošilja v zakonodajni postopek, in bo s 136 milijonsko injekcijo in 7 milijonskim odpisom neplačanih terjatev iz naslova amortizacij, pogasil največji požar, sistemski problemi pa ostajajo.
Strinjamo se, da je zdravstvo finančno podhranjeno in da bolnišnice ta denar nujno potrebujejo, a ukrepov, kako se temu izogniti tudi v bodoče, žal nimamo. Veliko težavo pri uveljavitvi samega interventnega zakona bodo povzročili tudi predvideni sanacijski ukrepi:
· na čem bodo temeljili,
· kakšno bo v bodoče financiranje,
· kaj bo s sprejetimi standardi in normativi in
· kako bodo le-ti vplivali na zaposlovanje,
· kakšne bodo cene zdravstvenih storitev in
· ali bodo kakšne spremembe v organizaciji?
Seveda so to vprašanja, na katera morajo v prvi vrsti odgovoriti reformni ukrepi – ki pa jih ni od nikoder!
Neprestano opozarjamo ministrico na pravilno izbiro prioritet pri pripravi zakonodaje. Nato pa dobimo minuto pred dvanajsto na mizo predlog zakona, ki naj bi pomenil ad hoc rešitev težav bolnišnic. Zelo neodgovorno početje. Nujno je najprej zagotoviti potrebna sredstva, da se delo bolnišnic ne zaustavi, nato pa iskati prave rešitve, sistemske narave, da ne bo stanje prihodnje leto enako.
Upali smo, da bo vsaj organizacijske probleme rešil Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je v sprejemanju, pa tudi ta zakon ne prinaša rešitev, še več, strokovna javnost in tisti, ki jim je namenjen, so izrazito kritični do njega. Edina res pozitivna točka tega zakona je namreč ureditev statusa srednjih medicinskih sester ter uvajanje razpisov za podelitev koncesij. Ta zakon bomo zato večinsko podprli, a tudi tu pogrešamo bolj transparenten in jasen postopek.
In potem se je zgodila še MD Medicina, kjer je ministrstvo želelo mimo vseh zavez koalicijske pogodbe in tudi novega zakona – torej brez razpisa, podeliti milijon in pol evrov zasebni ambulanti za 450 ortopedskih operacij. To je najmanj sporno, nespodobno ter velika zaušnica javnemu zdravju. In pri tem mnenju nismo osamljeni, celo ministričin svetovalec, dr. Dušan Keber, je v svoji sobotni kolumni v Objektivu zapisal, da gre za, citiram: STREL V KOLENO VLADE IN V KOLENO JAVNEGA ZDRAVSTVA”. K sreči vlada tega ni sprejela in upamo, da tudi ne bo.
Kot smo enkrat že povedali, Milojka Kolar Celarc z neukrepanjem, izbiranjem napačnih prioritet in odlašanjem pri sprejemanju odločitev, ogroža ravno to, kar najbolj zagovarja – javno zdravstvo. In tega je iz dneva v dan manj in verjemite mi – pacienti to še kako občutijo!
Vse našteto predstavlja glavne razloge, zakaj ministrici ne zaupamo in zakaj smo jo že pred poletjem pozvali k odstopu. V poslanski skupini DeSUS menimo, da ministrica ne obvladuje svojega resorja, zato nas čudi, da ministrico še vedno trdno podpira predsednik vlade dr. Miro Cerar, ki je očitno odgovornost za zdravstvo prevzel nase.
Z delom ministrice za zdravje smo zelo nezadovoljni, a ne vidimo smisla v tem, da jo zamenjamo nekaj mesecev pred volitvami, prav tako si ne želimo destabilizirati vlade.
Menjava ministrice bi bila smiselna recimo pred letom dni, ko smo v DeSUS že glasno opozarjali na to, da reforme ne bodo izpeljane in da se težave v zdravstvu poglabljajo.
V poslanski skupini DeSUS ministrice ne podpiramo, a ker vidimo, da je predsednik vlade v stiski, pomeni naša današnja večinska zavrnitev interpelacije predvsem podporo predsedniku vlade in ne ministrici!!!
Kot že rečeno, interpelacije proti Milojki Kolar Celarc ne bomo podprli.
