Pred skoraj štirimi tedni je zagorelo v vrhniškem podjetju Kemis, ki skladišči nevarne odpadke. Prve novice so bile umirjene, pač gre za požar, kot jih je bilo že nekaj doslej, tudi v točno tem podjetju. Po nekaj silnih eksplozijah, visokih in obsežnih plamenih ter gostem črnem dimu pa so se pojavila opozorila lokalnemu prebivalcu, da naj se zadržujejo doma, z zaprtimi okni, naj bodo izjemno previdni. Naslednji dan je premični laboratorij ELMA po prvih analizah spet dal upanje, da ne gre za nič hujšega, po posredovanju ministrstva za okolje ter služb pod njegovim okriljem, pa so naslednje preiskave pokazale, da vendarle ne gre za tako nedolžno stvar, kot so sporočale prve informacije.
Zakaj opisujem zgodbo, ki jo verjetno poznate vsi? Zato ker s tem nakazujem na glavni problem dogajanja v povezavi s požarom v podjetju Kemis in na katerega je pokazala tudi analiza intervencije pristojnih služb ob tem požar – to je pomanjkljiva komunikacija, nasprotujoče si informacije in nekoordinirano obveščanje lokalnega prebivalstva.
Naslednja pomanjkljivost, ki jo je pokazala že omenjena analiza, je usklajevanje delovanja strokovnih služb po požaru, ter nejasnost, kdo je odgovoren za informiranje javnosti. Po oceni naše poslanske skupine lahko temu dodamo še prepočasne delo državnih laboratorijev, kajti analiza nekaterih vzorcev še vedno ni končana. To pomeni, da ljudje, ki živijo v bližini podjetja še vedno ne vedo kako naj ravnajo v zaščito svoje zdravja in zdravja svojih otrok.
Podobna opozorila o pomanjkljivem, počasnem in nekoordiniranem obveščanju javnosti so bila izrečena tudi na nujni seji odbora državnega zbora za infrastrukturo, okolje in prostor.
Vsi, ki so se kdaj ukvarjali s področjem reševanja in zaščite, poznajo prva tri pravila, ki se jih je v primerih nesreč potrebno držati: prvič, zelo jasno obveščati, drugič, obveščati, in tretjič, ponovno obveščati! S pravimi in pravočasnimi informacijami se izogneš tudi pojavu ljudi, ki nesrečo, kakršna se je zgodila v Kemisu, izkoristijo za samopromocijo, širjenje panike in teorije zarot, ki na koncu ne prinesejo nobene koristi.
Na že omenjeni seji odbora je bilo slišati tudi opozorila, ki se jim pridružujemo tudi v naši poslanski skupini, to je, da službe, ki bi morale odreagirati ob nesrečah in naravnih katastrofah ter koordinirati celotno akcijo, niso opravile svojega dela. In to ni ministrstvo za okolje in prostor, prav tako ne ostala ministrstva, temveč je to štab Civilne zaščite, ki bi skupaj z občino, torej županom, morala imeti pripravljen ustrezen načrt za take primere in ga tudi uporabiti. Pa vendar temu žal ni bilo tako! S to kritiko usmerjam pozornost v to, da je v naši zakonodaji, v aktih, smernicah, navodilih, vse popolnoma jasno in preprosto. Ko pa se zgodi nek nepredvidljiv dogodek, pa vse skupaj odpove. Popolnoma jasno je zapisano, kdo točno mora prvi odreagirati in začeti s koordinacijo in mobilizacijo gasilcev, reševalcev, obveščanjem javnosti, mobilnih in stacionarnih laboratorijev, in tako naprej. To naj bi bil štab Civilne zaščite skupaj z občino, ki očitno svoje naloge nista izpolnila v celoti, kajti če bi jo, danes ne bi imeli te seje.
V Poslanski skupini DeSUS smo mnenja, da smo v primeru Kemisa dobili tudi lekcijo o tem, da v določenih primerih tehnologija ne more nadomestiti človeka. Kajti, v kolikor bi v Kemisu tehnologiji pomagal opravljati nadzor človek, bi ta mogoče že sam pogasil požar, še preden bi prišli gasilci.
Je pa ta nesreča pokazala tudi na to, da v naši državi v resnici ne vemo točno kaj bi radi. Kot primer naj najprej navedem delovanje inšpekcijskih služb: kadar so te stroge in vestne, so deležne očitkov, da so birokrati, da so neživljenjski, in podobno. Nato se zgodi takšna nesreča, pa se jim očita, da niso bili dovolj strogi, da bi morali biti bolj natančni, in podobno.
Nevarni odpadki so naslednje področje, kjer ne vemo točno kaj hočemo. Po eni strani se njihovo število dnevno povečuje, vendar jih ne bi nihče imel na svojem področju. Dejstvo je, da takšna podjetja kot je Kemis, rabimo, vendar naj jih imajo sosedje. Gospodarska zbornica v teh dneh že opozarja, da se nevarni odpadki kopičijo, kajti podjetje iz Kidričevega pri Ptuju, ki opravlja podobno nezaželeno dejavnost kot Kemis, ima omejene kapacitete. Zato obstaja realna in zelo nevarna možnost, da se bodo odpadki začeli kopičiti brez nadzora kar na dvoriščih delavnic.
Naslednja stvar, za katero prav tako nismo prepričani ali jih želimo so tovarne. Vsi hočemo nova delovna mesta, ki jih prinašajo, pa vendar nočemo umazanije in odpadkov, ki jih ponavadi tovarne, sploh če gre za proizvodnjo, ustvarijo.
V poslanski skupini upamo, da smo se iz primera Kemisa vsi skupaj naučili dovolj, da se ob morebitnem novem primeru ne bomo spet znašli zmedeni, brez ustreznih in nasprotujočih si informacij, da bodo pristojne službe odreagirale hitro, znale komunicirati med seboj in z javnostjo.
