Stoletnika Joška Bajca za rojstni dan presenetil Peter Vilfan
V Sloveniji živi okoli 230 stoletnikov, od tega je moških le trideset, žensk pa kar dvesto. Med ponosne stoletnike se je 26. oktobra zapisal tudi Joško Bajc iz Rogaške Slatine, ki ga je ob častitljivi obletnici na domu obiskal Peter Vilfan, košarkarska legenda in poslanec DeSUS. Vilfan je dobrodušnemu in še vedno zelo aktivnemu gospodu Jošku prinesel plaketo častnega člana stranke DeSUS, saj je gospod Bajc najstarejši član naše stranke, član je že polnih 25 let, vse od strankinega nastanka.
Gospod Bajc, ki sicer izvira iz Krškega, nam je povedal, da pravega recepta za dolgo življenje nima, da je treba živeti kolikor toliko solidno. Delo, hrana in počitek – to je njegov moto. Danes teče že 45 leto odkar je v pokoju, dolgčas pa pravi, da mu ni. Še pred nekaj leti je z navdušenjem vrtnaril, pri čemer sta mu pomagala sin in snaha, danes pa le še redno kolesari na sobnem kolesu. Dneve preživlja skupaj z ženo Terezijo, s katero sta se spoznala prav na dan zmage, 9. maja 1945 in od takrat sta nerazdružljiva. V 69 let dolgem zakonu sta se jima rodila hčerka in sin, oba pa se že veselita »železne« obletnice poroke.
Peter Vilfan je gospoda Bajca povprašal, če je k njegovi častitljivi starosti pripomogel tudi kakšen hobi, recimo šport, pa mu je le-ta hudomušno odvrnil, da se s športom ni nikoli ukvarjal, hkrati pa navrgel, da je nekoč v službi prekolesaril tudi po 200 kilometrov na dan. Kot mladega fanta, ki je začel delati že pri trinajstih letih, so ga namreč često pošiljali, da s kolesom iz Krškega odpelje pošiljko do Dobrne, rekoč, da je to cenejše kot pa redna pošta.
Njegov oče je bil čevljar, a sam se je kasneje raje izučil za trgovca in ekonomista, lahko pa se pohvali tudi z nazivom prvega direktorja legendarnega čokoladnega podjetje Imperial, ki ga je vodil kar 17 let. Ko je prišel v podjetje je bilo tam 30 zaposlenih, ko je odšel jih je bilo že 160. In še danes ga nekdanji sodelavci, kljub temu da se je podjetje preimenovalo in prestrukturiralo v Žito Šumi, kjer danes izdelujejo bon-bone, povabijo na srečanja zaposlenih. Letos se dogodka ni uspel udeležiti, jim je pa poslal prijazno pismo. Pove, da je v tistih časih dvakrat mesečno z nočnim vlakom potoval v Beograd na sestanke čokoladarjev Jugoslavije, svoje podrejene pa je vedno znova presenečal s svojimi direktnimi prihodi v službo, iz spalnika direktno v pisarno.
Joško Bajc: »Že vse življenje z ženo vstajava ob 6h zjutraj, potem sledi tuširanje in ob 7h zajtrk, ob 12h imava kosilo, ob 15h pa malico, ob 18h pa povečerjava. Spat hodiva, ko se zvečeri in tako je že odkar pomnim. Pa kakšen kozarček cvička tudi ne škodi, močnejši pijači sem se vedno izogibal. Tudi kaditi sem nehal, ko je bilo sinu 18 let in od takrat nisem več prižgal cigarete.«
Stoletni Joško se spominja tudi partizanskih časov, pravi, da je bil boj proti fašizmu ena najbolj svetlih točk našega naroda, da pa so se dogajale tudi slabe stvari, tako kot v vseh vojnah. Še vedno pa s ponosom pokaže številna odlikovanja iz tistih časov, ki so tudi na njegov stoti rojstni dan krasila njegovo pražnjo obleko, kjer ni manjkala tudi obvezna kravata in manšetni gumbi.
Terezija Bajc: »Včasih smo znali veliko potrpeti, znali smo se poslušati in nismo bili zamerljivi, zato sva skupaj že več 71 let.«
Gospod Bajc je še vedno dejaven član družbe, rad se udeležuje različnih kulturnih dogodkov v svoji okolici, pred kratkim je bil na koncertu pevskega zbora, pove pa, da se bo čez nekaj dni udeležil komemoracije ob dnevu spomina na mrtve. Energije mu ne manjka, zato smo mu obljubili, da se kmalu spet srečamo, če ne prej pa ob železni obletnici poroke.
Joško Bajc: »Jaz sem siromak, zato sem pod vsemi državami živel enako. Rodil sem se še v Avstro-Ogrski, vojsko sem služil v Sarajevu, v Kraljevini Jugoslaviji, nato sem šel v partizane. Povsod je bilo po svoje lepo, a nikoli si nismo veliko privoščili, tudi danes ne. Veliko smo delali, enkrat na leto smo hodili na dopust v Crikvenico ali Poreč, danes pa z ženo obiskujeva le še proslave v okolici.«
Jože:”Kozarček cvička ne škodi, kadim pa že dolgo ne.” (Nedeljski dnevnik, 02.11.2016)
