INTERVJU
Tomaž Gantar, predsednik odbora DZ za zdravstvo: Bojim se, da je tudi Milojka Kolar Celarc zašla v slepo ulico
Razpravo o interpelaciji zoper Milojko Kolar Celarc, ki jo je vložila SDS, bi morala ministrica za zdravje in vladna koalicija vzeti kot spodbudo, ugotavlja predsednik državnozborskega odbora za zdravstvo in podpredsednik DeSUS Tomaž Gantar. »Če ministrica kritike, pa naj bodo iz vrst opozicije ali koalicijske, razume le kot nagajanje in zaroto, bo ta čas izgubljen.« Na ta način bo tudi težko izpeljati reformo, meni nekdanji minister za zdravje Gantar, ki velja za najostrejšega kritika sedanjega vodenja zdravstvenega resorja iz koalicijskih vrst. V DeSUS so vendarle privolili v podaljšane roke za ključne spremembe, Kolar-Celarčevo pa bodo jutri podprli.
(Foto: Tomaž Gantar. predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo / Tomaž Skale)
Koliko je po vašem še možnosti, da bo zdravstvena reforma sprejeta v mandatu te vlade?
Upam, da je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc resno mislila z napovedjo, da bo decembra javno predstavila predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, me pa močno skrbi. O tem ključnem zakonu se znotraj koalicije sploh še nismo pogovarjali. V tem trenutku ne poznamo niti osnovne smeri rešitev, pot od javne razprave do sprejema pa je dolga. Kaj dosti možnih poti pri spremembah zavarovanja tako ali tako ni na voljo, kar potrjuje tudi analiza s pomočjo strokovnjakov Svetovne zdravstvene organizacije. Njihove ugotovitve imajo težo – nihče jim ne more očitati, da so bile napisane v imenu kapitalskih interesov.
Na začetku vladnega mandata ste menili, da je odlašanje z reformo zaradi čakanja na to analizo napaka. Ste si premislili?
Še vedno menim, da smo s tem po nepotrebnem zamudili obdobje, ki je bilo spremembam najbolj naklonjeno. Minili sta več kot dve leti, v drugi polovici vladnih mandatov, ko se približujejo volitve, pa je vse težje. A zdaj je dokument na voljo, ugotovitve niso nobeno presenečenje, najbolje pa ga je vzeti kot pomoč in argument za spremembe. Veliko bo odvisno od tega, kako ga bo znala ministrica uporabiti.
Sami ste ob nasprotovanju reformnim predlogom znotraj takratne vlade Alenke Bratušek odstopili z ministrskega mesta. Bo Kolar-Celarčevi kaj lažje?
Mnenja so se v vladi Bratuškove kresala glede vsebine predlogov, zdaj pa je glavna težava, da predlogov niti ne poznamo. Vsi smo se sicer strinjali o letos sprejeti resoluciji v nacionalnem planu zdravstvenega varstva do leta 2025, a o lepih željah se je lahko strinjati. Že ta dokument bi moral bolj natančno predvideti, kako bomo kaj dosegli. Pa tudi, kje bomo dobili sredstva za to. Bojim se, da je tudi Milojka Kolar Celarc zašla v slepo ulico, v kateri smo bili že njeni predhodniki. Doslej ni namreč nihče dosegel konsenza s finančnimi ministri.
Na kaj ste ciljali, ko ste pred dnevi opozorili, da načelna podpora Mira Cerarja ne bo dovolj?
Načelno držo premiera do ministrice in zdravstva cenim, pogrešam pa aktivnejšo udeležbo pri reševanju sedanjih težav. Da ministrica doslej ni imela dovolj dejanske podpore premierja, je razvidno že iz aktualnega predloga proračuna. V njem ni nobenih sledi napovedi, da bo državni proračun prevzel večjo vlogo pri financiranju zdravstva. Nekaj dodatnih milijonov je na voljo le za nujne naložbe, kot je ljubljanska urgenca. Za zdravstvene storitve Slovenija iz svojega proračuna že tako ne nameni skoraj nič. Tudi tokrat ni v predlogu ne duha ne sluha o napovedanem tobačnem centu ali prevzemu dosedanjih obveznosti zdravstvene blagajne pri financiranju zdravniških specializacij, za kar se je zavzela Kolar-Celarčeva. Slabo je, da se ministri o tem doslej niso uskladili, upam pa, da se še bodo. Pri reformi bo še težje. Nekdanja irska ministrica za zdravje Mary Harney je ob lanskem obisku Slovenije povedala, da reforme zdravstva brez trdne podpore premierja v njihovi državi nikoli ne bi mogli uresničiti.
Bo treba ukrepati tudi pred spreminjanjem temeljne zakonodaje? Na zdravniški zbornici so predlagali dvig prispevne stopnje.
Denar za dodatna zdravljenja je treba v zdravstvo pripeljati takoj. Odpravljanje čakalnih dob bi stalo okoli 100 milijonov evrov. Bonus, ki se obeta z večjimi prilivi v zdravstveno blagajno ob višji zaposlenosti in plačah, smo v Sloveniji medtem že vnaprej zapravili z višjimi stroški dela. Že ob letošnjih spremembah pri plačah gre za dodatnih 33 milijonov. Višje stroške dela, ki pomenijo manj denarja za zdravljenja, pa bo prineslo tudi izpolnjevanje zahtev zaposlenih v zdravstvu. Do tega bo prej ali slej prišlo ob stavki zdravnikov, ki je pred vrati, pa tudi s siceršnjimi pogajanji vlade z javnim sektorjem. Hkrati je na kroženju v zdravstvu trenutno čez 1000 zdravnikov specializantov, ki jih bo treba v prihodnjih letih zaposliti, a denarja za to ni. V razmerah, ko se nič ne izide, je javno zdravstvo ogroženo. Predlogu o dvigu prispevne stopnje v gospodarstvu nasprotujejo, a je to med redkimi možnostmi, ki so izvedljive takoj, morda tudi kot začasen ukrep. Tudi če bi zdravstveno reformo sprejeli takoj, izkupička rešitev pri financiranju in organizaciji ne bo še leto, dve ali tri. Finančne težave pa so uničujoče že danes.
Sumi preskakovanja vrst v obeh ljubljanskih bolnišnicah in druge korupcijske afere zbujajo ljudem občutek, da je neenakopravna obravnava bolnikov prej pravilo kot izjema in da v zdravstvu slabo gospodarijo z njihovimi prispevki.
Dogajanje v UKC Ljubljana in na Onkološkem inštitutu, na katerega kaže policijska preiskava, je katastrofa. Akterji morajo biti kaznovani. V tem primeru gre za organizirani kriminal, menim pa, da je poglaviten vir korupcije v slovenskem zdravstvu sedanji postopek javnega naročanja. Tudi skupna javna naročila, ki jih napovedujejo na ministrstvu za zdravje, niso nobena čarobna palica in obetajo le še zapletenejše postopke. Več kot je administrativnih pravil, ki naj bi zagotavljala pravično obravnavo ponudb, več je možnosti za pritoževanja in zavlačevanja ponudnikov, pa tudi dogovarjanja v ozadju. Sedanje postopke naročanja bi morali temeljito spremeniti, namesto da jih še bolj normirajo.
Je to po vašem tudi težava nove lekarniške zakonodaje, s katero so se zaostrili odnosi v koaliciji? Ugotavljali ste, da se je ministrica za zdravje znašla na spolzkem terenu omejevanja gospodarske pobude.
Mnoge rešitve, ki so v zakonu, sem v svojem ministrskem mandatu zagovarjal tudi sam. A nekateri deli predloga, na primer glede organov posameznega javnega zavoda in tudi tržne dejavnosti, bi bili lahko ustavno sporni. To je treba razčistiti, da ne bi zakona že takoj po sprejemu popravljali ali pa bi celo padel na ustavnem sodišču. Največ vsebinskih pomislekov pa zbuja prepoved vertikalnih povezav med lekarnami in veledrogerijami, kot so danes v primeru ljubljanskega LL Grosista in mariborskega Farmadenta. Sam se sicer še vedno nagibam k stališču, da je treba to prepoved uveljaviti. Vseeno pa menim, da je razmislek, ali s tem ne ustvarjamo monopolov drugih veledrogerij, utemeljen. Na odboru za zdravstvo smo dali z odločitvijo za javno predstavitev mnenj možnost za vsebinske dopolnitve. Očitkov, da smo s tem med zobnike vtikali palico, ne sprejemam.
Prepoved vertikalnih povezav med lekarnami in veledrogerijami ste v svojem mandatu načrtovali tudi sami. Zakaj ste predlog pospravili v predal?
Takrat je bila najmočnejša koalicijska stranka Pozitivna Slovenija, ki jo vodi ljubljanski župan Zoran Janković. Tega predloga, ki bi vplival na Lekarno Ljubljana z LL Grosistom, pod nobenim pogojem ni bila pripravljena sprejeti. Načrte sem opustil, saj z njimi v državnem zboru ne bi mogel uspeti. Letošnjih nesporazumov pri lekarniškem zakonu s tem ni mogoče primerjati, vseeno pa je bilo dogajanje dobra učna ura. O odprtih vprašanjih se ne moremo pogovarjati šele tik pred zdajci. Če bosta DeSUS in SD kot koalicijska partnerja še kdaj na takšen način postavljena pred dejstva, bo to pomenilo težave.
Pred meseci ste se z Milojko Kolar Celarc pogovarjali o položaju slovenskega predstavnika pri Svetovni zdravstveni organizaciji, a vas je na koncu tam čakalo le uradniško mesto sekundanta. Kako danes gledate na takratno ponudbo, da odidete v Ženevo?
V prvotnih pogovorih je šlo za položaj, ki bi bil zame izziv in bi omogočal sodelovanje s Slovenijo. Mesto, ki mi je bilo kasneje ponujeno, je bilo drugačno, zato sem se zahvalil in to zgodbo zaključil. Nisem se kaj posebej ukvarjal z vprašanjem, ali je bila ta ponudba priznanje mojemu dosedanjemu delu ali pa je kdo želel, da se umaknem. Začutil sem celo nekaj olajšanja, da ostajam v Sloveniji, saj bi bila selitev v tujino težka za celo družino. Ostajam poslanec in zdravnik. Nedavno sem se dogovoril, da bom občasno delal na urološkem oddelku v izolski bolnišnici, kjer je kadrovska stiska po tragični smrti Luisa Guillerma Martineza Bustamanteja še večja kot prej.
Vir: Dnevnik, 17.10.2016
