Na sončen petek, 12. 6. 2015 ob 8. uri se nas je 51 članov in simpatizerjev stranke DeSUS zbralo na glavni avtobusni postaji v Tržiču. Cilj našega enodnevnega popotovanja je bilo raziskovanje Goriških Brd.
Bili smo polni pričakovanja. Marsikdo od udeležencev še nikoli ni obiskal dežele vina in češenj. Prvi postanek smo naredili že na počivališču Ravbarkomanda, kjer smo se malce okrepčali in s kavico pregnali še zadnjo zaspanost. Še preden smo prispeli na cilj smo si od blizu pogledali znameniti Solkanski most, nato pa so se znamenitosti kar vrstile. Oči smo imeli široko odprte in opazovali prelepo pokrajino ter urejenost.
Naslednji postanek je bil v vasi Kojsko, kjer smo si ogledali znano romarsko cerkvico, ki ima za Slovenijo nenavaden zvonik. Bolj kot na cerkveni stolp namreč spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami , ki so značilne za Brda, in se ponaša z zakladi izjemne umetniške vrednosti. Do cerkve vas vodijo postaje kapelic križevega pota , ki popolnoma zaživijo ob procesiji na dan sv. Križa, ko v niše postavijo tudi slike, ki jih sicer hranijo v cerkvi. Čeprav bi naključnega obiskovalca v notranjosti lahko upravičeno premamil sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in fresk na stenah , je pravi biser glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. Veliki oltar, edini in največji skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji, je verjetno sad beljaške rezbarske delavnice . Sestavljen je iz treh delov gotske rezbarije, ki v reliefih predstavljajo križanje in motive Kristusovega trpljenja . Originalno razpelo Križanega se je izgubilo, več gotskih stolpičev in kipcev je izginilo, ko je bil zaradi varnosti med prvo svetovno vojno celotni oltar prenesen v Firence.
Na izletu po Brdih smo naleteli tudi na vrsto spomenikov in spominskih plošč. Med njimi najbolj izstopa spomenik v Gonjačah , ki je posvečen 315 žrtvam druge svetovne vojne . Postavljen je na Mejniku, hribu nad vasjo Gonjače. Je delo akademskega slikarja in kiparja Janeza Boljke . Verze, ki so vtisnjeni na bronasti plošči, je zapisal pisatelj France Bevk : “ Sinovom Brd in Benečije, čuvarjem zvestim naše govorice”.
Ob spomeniku žrtvam stoji 23 m visok razgledni stolp s 144 stopnicami, kamor smo se nadebudno povzpeli, saj se z njega odpre veličasten razgled na vse štiri strani neba, na Brda, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržaški zaliv, Kras, Vipavsko dolino in Trnovski gozd. Načrte za postavitev stolpa je pripravil arhitekt Marko Šlajmer .
Ob ogledovanju vseh teh lepot smo postali že pošteno lačni in žejni zato je bil naslednji postanek namenjen ogledu vinske kleti Čarga, kjer smo izvedeli vso zgodovino vinske kleti in se podkrepili s pokušino treh vrst vina in prigriznili domačo goriško jed – frtaljo ter nakupili sladkih goriških češenj.
Pot nas je nato vodila v vas Vipolže, znano kar po dveh gradovih , mlajšem v gornjem delu vasi in starem iz 11. stoletja v vzhodnem delu vasi. Ta je bil reprezentančna vila in nekoč lovski dvorec goriških grofov. Leta je vila propadala, občasno je oživelo le po drugi svetovni vojni zgrajeno plesišče, ki je postalo simbol starega gradu in kjer so leta potekale plesne prireditve. Grajska arhitektura predstavlja eno najlepših vil v Sloveniji, ki je nastala med renesanso in barokom in katere okolico krasijo mogočne stoletne ciprese in hrasti. Vila je junija 2014 zasijala v prenovljeni podobi, več kot primerni multikulturnemu centru na stičišču treh kultur, v njem pa pravijo, da se bodo odvijale kongresne, izobraževalne ter kulturne dejavnosti.
Sledil je obisk Šmartnega, ki se nahaja v geografskem središču Brd. Gradnik opisuje vas, ki kot orlovsko gnezdo ždi na točki, od koder se odpira pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od prostrane Furlanije do Jadranskega morja. Šmartno se sicer vključuje v sklop vaških naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo še v 17. stoletju in vse do sredine 18. stoletja, ko je beneška nevarnost minila. Povedali pa so nam, da med ljudmi še krožijo pripovedi o časih, ko je šmartenska trdnjava služila svojemu namenu. Prebivalci izven utrdbe, na območju današnjega Imenja , naj bi v zameno za varstvo pred sovražniki oskrbovali prebivalce znotraj tabora z živežem – imenjem (imetjem) in od tod izvira ime Imenje. Druga razlaga pa pravi, da je vojaška posadka poleg plače imela tudi zemljišče – imenje, od katerega so imeli tudi redne dohodke. Ob vstopu v okrilje šmartenske trdnjave in sprehodu po ozkih uličicah med starimi, nekaterimi tudi obnovljenimi hišami, smo se počutili kot v srednjeveškem labirintu .
Izlet smo zaključili v Hotelu Kozana, kjer smo ob poznem kosilu strnili vtise in enotno ugotovili, da se bomo v Goriška Brda še vračali.
JANA JENKO, poslanka DeSUS
