Poslanci

11/05/2017
 

Primož Hainz govornik na odprtju XII. kongresa Evropske zveze paraplegikov

Podpredsednik Državnega zbora Primož Hainz se je udeležil odprtja XII. kongresa Evropske zveze paraplegikov v Domu paraplegikov v Pacugu. Ob tej priložnosti je imel podpredsednik Hainz tudi pozdravni nagovor, ki ga objavljamo spodaj.

_ _ _

 

Spoštovani gostje, gospe in gospodje,

tudi sam vas vse prav lepo pozdravljam. V veselje in čast mi je, da sem med vami. Pred natanko letom dni je predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez prisostvoval svečanemu odprtju tega najsodobnejšega centra za obnovitveno in socialno rehabilitacijo v Sloveniji. Danes pa na taistem mestu odpiramo mednarodni kongres, ki ga tokrat, ob sodelovanju Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, gosti Zveza paraplegikov Slovenije. Gre za dogodek, ki, o tem sem prepričan, pomeni za gostitelje posebno priznanje. Verjamem pa, da je to čast, torej čast gostiti mednarodni kongres, moč pripisati tudi dejstvu, da Zvezo paraplegikov Slovenije odlikujeta tako aktivno in kakovostno delo kot tudi predanost vrednotam, ki jih delijo članice Evropske zveze paraplegikov. Konferenci, kot tudi Zvezi in izzivom, je bilo in še bo danes namenjenih še kar nekaj besed, pa vendar mi dovolite, da tudi sam z vami delim nekaj svojih misli.

Frazo »zdravje je naše največje bogastvo« lahko v sodobnem času, v času vse večje osveščenosti in poudarjene skrbi za zdravje ter dobrobit posameznika, zasledimo praktično že na vsakem koraku. Da je zdravje neprecenljivo in da dejansko gre za vrednoto pa se resnično in popolnoma žal praviloma zavemo šele takrat, ko je ogroženo, oziroma, šele takrat, ko običajna in vsakdanja opravila niso nič več samoumevna in enostavna, ampak zahtevajo veliko truda, celo napora.

Po drugi strani pa se precejšnje število oseb, zaradi različnih razlogov in v različnih oblikah, sooča z invalidnostjo. Tako življenje je za nekoga, ki sicer ni nikoli izkusil gibalnih omejitev, malodane nepredstavljivo. Tudi zame. Pa vendarle mi dovolite oceno, da okvara hrbtenjače sodi med tiste, za človeka najtežje preizkušnje, pri čemer se bolnikom in svojcem ob takšni diagnozi verjetno »podre svet«, saj gre za okvaro, ki običajno popolnoma spremeni telesno, nemalokrat pa tudi dušeno zdravje človeka. A vendar ne spremeni človeka v njegovem bistvu, v njegovem jedru. Srce ostane isto in verjamem, da iste ostanejo tudi želje in hrepenenja, le poti za njihovo uresničitev so pogosto drugačne, veliko težje. Prav slednje, skupaj s prilagajanjem in sprejemanjem te življenjske okoliščine, pa terja veliko vztrajnosti, veliko optimizma in volje, predvsem pa veliko spodbude in opore ne le s strani družine in najbližjih, temveč tudi širše okolice. A prav organizacije, kot je npr. Zveza paraplegikov Slovenije, ki svojim članicam in članom prek svojih lokalnih oziroma pokrajinskih društev že več kot 40 let pomaga pri njihovi rehabilitaciji in usposabljanju za čim bolj samostojno življenje in delo, imajo nepogrešljivo in nenadomestljivo vlogo.

Ne le, da svoje člane in članice, kot rečeno, usposabljate za kar se da samostojno življenje, ampak ste jim tudi v moralno in čustveno oporo. S tenkočutno skrbjo in pozornostjo, ki je nemalokrat na meji človeških zmogljivosti, pomagate, da uspešno premagujejo strah in psihične, fizične ter socialne ovire, s katerimi se ob okvari soočajo. Motivirate jih, da vztrajajo v odločenosti za kakovostno življenje. Verjamete vanje in jim pomagate da si povrnejo zaupanje vase, zaupanje v lastne sposobnosti in zmožnosti, predvsem pa jih krepite v prepričanju, da je vsak posameznik, ne glede na morebitne omejitve, dragocen in vreden dostojanstva.

Dovolite mi torej, da se na tem mestu Zvezi paraplegikov Slovenije in vsem, ki ste kakorkoli vpeti v njeno delovanje, iskreno zahvalim za vaše delo, ki ga predano in požrtvovalno opravljate že desetletja dolgo. Prav tako pa iskrena hvala in priznanje tudi Univerzitetnemu rehabilitacijskemu inštitutu Soča. Brez vašega truda in prizadevnosti bi bilo življenje para- in tetraplegikov gotovo še težje.

Spoštovani udeleženci in udeleženke kongresa,

gospe in gospodje,

prvi znani zapisi o poškodbi hrbtenjače segajo daleč v preteklost, v čas 2500 let pred našim štetjem. Tedaj je bila tovrstna poškodba prepoznana kot stanje, ki se ne zdravi. Takšno razumevanje pa je vztrajalo še vse do prve polovice 20. stoletja, ko so se pojavila nova odkritja in spoznanja, spoznanja, ki nas, upam, da upravičeno, navdajajo z optimizmom, da se v prihodnosti morda vendarle najde pot do uspešnega zdravljenja. V luči povednega lahko torej lažje razumemo besede prim. mag. Rajmonda Šavrina, ki je zapisal, da »ima zdravljenje okvare hrbtenjače svojo ne prav uspešno preteklost, tvorno sedanjost in dokaj obetavno prihodnost«.

Naporov in truda za to, da bi v prihodnosti okvaro hrbtenjače lahko označili kot ozdravljivo, je širom sveta veliko, mednarodni kongres, kot je tokratni, pa je odlična priložnost za izmenjavo mnenj, za izmenjavo novih dognanj, za seznanitev strokovne in  širše javnosti in invalidov s porajajočim se napredkom tako glede morebitnega zdravljenja kot tudi rehabilitacije ter vsega, kar rehabilitacija pomeni in vključuje. Znanstveniki in znanstvenice, tudi v medicini, nas vedno znova presenečajo s premikanjem meja. Posegi in zdravljenja, ki so bili še včeraj nepredstavljivi, so danes realnost. Naj zato zaključim z upanjem, da bo tudi tokratni kongres prispeval, četudi morda majhen, a zagotovo dragocen delček k spoznanjem, ki bodo življenje para- in tetraplegikov spremenili na boljše.

Želim vam plodno in uspešno razpravo in hvala za pozornost.