Intervju

11/04/2017
 

Tomaž Gantar: Zdravstveni sistem je ušel izpod nadzora

Primorec, zdravnik in politik, poslanec v državnem zboru in predsednik njegovega odbora za zdravstvo. Ljudje se Tomaža Gantarja spominjajo še kot zdravstvenega ministra, ki je s funkcije odstopil, saj ni imel podpore vlade in politike za izpeljavo zdravstvene reforme. Sedanja vlada prisega, da je zdravstvo prioriteta. Kljub nastajanju predlogov reformnih zakonov pa Gantar dvomi, da bo reforma v tem mandatu pod streho.

Tomaž Gantar poudarja, da je za Desus, katerega poslanec je, sedanji predlog ključnega zakona – zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju nesprejemljiv. Na sestanku s premierjem Mirom Cerarjem minuli teden so zahtevali pripravo novega predloga, upoštevaje ključne pripombe stroke, koalicijskih strank in zainteresirane javnosti. Slišati pa je, da je koalicija glede reforme enotna.

_ _ _

 

Boste podprli reformne zakone?

“Za zdaj ne moremo govoriti o zdravstveni reformi, predlog predvideva le spremembo financiranja, ki pa tvori le del nujno potrebnih sprememb. Reforma mora zagotoviti poleg dolgoročne finančne vzdržnosti tudi večjo učinkovitost javnega zdravstva, zlasti pa širok nabor kakovostnih, varnih in vsem dostopnih zdravstvenih storitev. Zato sem kritičen in na predloge ne zrem več kot koalicijski poslanec, ampak kot zdravnik in potencialni uporabnik zdravstva.”

Bili ste zdravstveni minister in odstopili, saj niste imeli podpore vlade in politike. Bi v prejšnjih mandatih ob sedanji politični podpori reformo že dobili?

“Nedvomno. Bivši ministri praviloma nismo imeli tolikšne podpore predsednikov vlad in tudi ne posluha finančnih ministrov, brez katerih zdravstvene reforme preprosto ni mogoče izpeljati. Zato je toliko težje opazovati stopicanje na mestu, brez pravih predlogov. Bojim se, da nam že zmanjkuje časa …”

Čakalne dobe in vrste so enormne. Kaj je temeljni vzrok?

“Zdravstveni sistem nam je na nek način ušel izpod nadzora. Večajo se naše potrebe in pričakovanja, javni sistem pa je neučinkovit zaradi slabe organizacije, nezadostnega financiranja, nestimulativnega plačnega sistema … V času najhujše krize smo imeli urejene čakalne dobe, čeprav je bilo na razpolago veliko manj denarja. Bojim se, da se s sedanjimi ukrepi čakalne dobe ne bodo kaj bistveno skrajšale.”

So izpod nadzora ušli zdravniki, Fides?

“Smo starajoča se populacija in potrebe po zdravljenju so vse večje. Ob tem pa ima pogosto neupravičen pritisk na zdravnike za posledico bolj defenzivno medicino, ko se naročajo še dodatne preiskave, da bi se na ta način skušali zavarovati pred napakami in očitki. Soočamo se s pomanjkanjem zdravnikov nekaterih specialnosti, relativno šibka je primarna raven zdravstva s preobremenjenimi družinskimi zdravniki, ki v večji meri bolnike napotujejo na višje ravni. Vse to draži delovanje in daljša čakalne vrste. Pomemben del pa predstavlja tudi neustrezno financiranje, brez pravih finančnih spodbud in nadzora v smislu plačevanja in povpraševanja po storitvah. To so vzvodi, ki jih je mogoče spremeniti z reformo, a dolgoročneje. Kratkoročno pa je potreben tudi dodaten denar, a ta sam po sebi ne rešuje čakalnih dob.”

Kaj menite o Fidesu? Ste njegov član?

“Že dolgo ne. Fides je na nek način izkoristil pripravljenost ministrice, ki skuša umiriti akterje v zdravstvu. Del Fidesovih zahtev je bil nedvomno upravičen. Vsekakor je nujno ustrezneje nagrajevati tiste, ki bolje in več delajo, a je s tem hkrati ministrica povzročila nemalo težav. Odprla je Pandorino skrinjico plač v javnem sektorju. To že prihaja do izraza, zastavlja pa se tudi vprašanje, ali bodo učinki res tako ugodni, kot si to obeta.”

Kaj menite o zdravniški zbornici in peripetijah v njej?

“Njena sedanja predsednica je začela nerodno. Gre za neizkušenost? Vsekakor ni naredila usluge ne sebi in ne zdravništvu. Težko si bo povrnila ustrezno zaupanje, ki ga zdaj, ob sprejemanju zdravstvene zakonodaje, potrebuje tako ona sama kot tudi zbornica. Dogajanje ne prispeva k ugledu zdravniškega poklica, ki je na nižji točki kot doslej …”

Vtis je, da zdravstvo tvori zlasti zdravništvo, preostali poklici so na stranskem tiru in jih zanemarja tudi politika.

“Ne bi rekel, da nam je za preostale malo mar. Vsem zdravstvenim delavcem priznavamo, da so, kljub težavam (stroški, iztrošena oprema, premalo denarja, preobremenjenost) predvsem oni zaslužni, da je opravljenega veliko dela. Še vedno imamo sistem, ki se umešča v vsaj povprečje držav evropske skupnosti. Trdim pa, da se s tem ne smemo zadovoljiti. Sistem dela sindikatov je enostavno zastavljen na način, da vsak skrbi za svoje članstvo. Zdravniki so se izpostavili in poželi veliko kritik; do neke mere tudi upravičenih. V tem delu se jim ni takrat pridružil nihče drug. A ostaja dejstvo, da je v zdravstvu delo timsko in da bo treba tudi pri skrajševanju čakalnih dob nagraditi celotne tirne.”

Ekscesi se vrstijo, pa naj gre za posamezne zdravnike ali klinike. Kdo mora narediti red?

“Problem je predvsem v vodenju posamezne ustanove, od direktorja do predstojnikov. Dovolj je neposredno odgovornih, ki bi morali, če ne gre drugače, koga tudi odsloviti. Za to potrebujejo primerne vzvode in morajo jih znati uporabiti. Možnost dolgotrajnega prikrivanja težav pa je treba rešiti znotraj sistema. Seveda lahko pri tako napornem in odgovornem timskem delu, zaradi povečanih obremenitev posameznikov, prihaja tudi do konfliktov. Če jih pravočasno ne rešuješ, se dogajajo nepravilnosti, do kakršnih je prišlo pri zadnjem tragičnem primeru v kliničnem centru. To pa je nedopustno!”

Bosta vaša stranka in vi kot poslanec podprla ali zavrnila predloženi temeljni reformni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kjer je vrsta nesmislov in slabših rešitev?

 “Če je bilo razumeti, da Desus vse te predloge podpira, to ne drži. Od ministrice pričakujemo, da pripravi praktično nov predlog zakona. Podobno kot mi je bila do sedanjega predloga upravičeno kritična vsa strokovna javnost. Ne gre le za nekaj nesmislov, kot sta sankcioniranje tistih, ki se ne cepijo ali za omejevanje bolniške odsotnosti na eno leto. To je najlaže spremeniti. Problem predstavlja predlog o zdravstvenem nadomestilu, ki je pravno nedorečen in tudi nesolidaren. Uganko predstavlja tudi obljuba, da bo 80 odstotkov ljudi plačevalo manj, obenem pa bomo na ta način nadomestili izpad sredstev, ki bo nastal zaradi ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Kar je pravljica. Na mizo nismo dobili nobenih pravih izračunov za vse to.”

Pa jih je menda cel kup, v vseh različicah …

“Dejstvo je, da se finančni podatki prikrivajo. Kakršna koli že bo končna rešitev, mora vsebovati natančne izračune, na kakšen način bomo zagotovili dolgoročno finančno vzdržnost zdravstvenega sistema. Še bolj sporno pa je, da se v predlogu zakona pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja praktično prepušča presoji ministra in direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje. To je tudi v nasprotju z zahtevo ustavnega sodišča, ki pravi, da morajo biti pravice opredeljene v zakonu. Povsem nedopustno je, da bi lahko vsakič nekdo – še enostavneje kot “zdaj – posegal v zdravstvene pravice. Tu bo potrebnega še veliko dela! Nejasna je tudi opredelitev odgovornosti. Vlogi ministrstva za zdravje in ZZZS se prepletata. Drug drugemu dajeta soglasje za različne ukrepe. Predlog vodi v še večjo centralizacijo, v državno zdravstvo, ki praktično nikjer ne pomeni uspešnega zdravstvenega sistema. Sedanji ZZZS postaja z ukinjanjem avtonomije le še paradržavni aparat, podaljšana roka politike in še bi lahko našteval. S tem predlogom zakona ni zadovoljen praktično nihče.”

Bo reforma pod streho do konca mandata?

“To je odvisno od posluha za utemeljene predloge. Če ga, kot do zdaj, ne bo, bo to velika težava na poti do nujne reforme. Zagotovo pa ne bomo podprli sprememb, ki ne vodijo do kakovostnega, učinkovitega in vsem dostopnega zdravstva. In zagotoviti mora njegovo finančno vzdržnost na daljši rok. Pričakujemo jasne predloge, jasne podatke. Ostaja pa tudi v sedanjem predlogu nekaj pozitivnih usmeritev, ki jih v celoti podpiramo: zagotavljanje dodatnega denarja v smislu prenosa stroškov specializacij in pripravništev na državni proračun, zagotavljanje prispevka za upokojence, ki ga država do sedaj ni vplačevala v zdravstveno blagajno, pa zagotavljanje zdravstvenega varstva za vse otroke.”

Zadnji projekt ministrice za skrajšanje čakalnih dob in izboljšanje kakovosti v zdravstvu naj bi postal vzorčni primer dobre prakse. Ali res?

“V to dvomim. Predstavljeni so kratkoročni ukrepi v smislu zagotavljanja dodatnega denarja. Nedvomno pa se le z denarjem čakalnih dob ne da odpraviti. Se še nikjer ni obneslo. Občutno bogatejše države ena takšnih je Švedska -, jih s tem niso skrajšale. Ta hip potrebujemo predvsem organizacijske spremembe in ustrezne spodbude. V zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju bi lahko vključili veliko teh nujnih mehanizmov. A jih v njem za zdaj ni. Vendar je omenjeni projekt ministrice trenutno edini predlog in neodgovorno bi ga bilo zavrniti. Za njegovo uspešnost odgovarja sama in z njim hodi po precej tankem ledu.”

Zdravstveno ministrstvo je od tistega za socialo prevzelo obvezo urediti dolgotrajno oskrbo ostarelih in pripravlja za to poseben zakon. Načrtuje plačevanje posebnega prispevka kot majhno dajatev, del denarja bo zagotovila država. Prepletajo se sociala in zdravstvo …

“Ko gre za financiranje zdravstva in zagotavljanje denarja zanj, iz paketa ne moremo izpustiti dolgotrajne oskrbe. Ta je eden hujših problemov, saj smo po projekcijah EU glede staranja med najbolj ogroženimi populacijami. Ministrica za zdravje je ta projekt prevzela od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in pričakujemo, da bo v sklopu financiranja zdravstva dorečeno tudi financiranje dolgotrajne oskrbe. Bojim pa se, da obojega v želenem obsegu iz javnih sredstev v celoti ne bo mogoče zagotoviti. Menim, da smo ob poskusu zagotavljanja zgolj javnega denarja za financiranje zdravstva in ukinjanju zasebnega zašli v drugo skrajnost … Noben sistem na svetu ne deluje na takšen način. Če k temu dodamo še dolgotrajno oskrbo, pa sploh ne.”

Potrebe zdravstva in starajoče se populacije so vse večje. Jih bo, ob novi zakonodaji, proračun še zmogel financirati?

“Pogrešam jasno oceno, kaj glede na gospodarske zmožnosti v resnici lahko financiramo in jasno opredelitev, katere so naše prioritete. Bomo tudi v bodoče socialna država? Neodgovorna politika vse preveč rada obljublja več, kot si lahko privoščimo – brez jasne ocene potrebnih stroškov. Raje kot o možnostih, se pogovarjamo o vsebini. Tako imamo na primer v predalih več predlogov bogato zastavljene dolgotrajne oskrbe in ob tem ni naključje, dajo, podobno kot zdravstveno reformo, neuspešno sprejemamo že vsaj poldrugo desetletje. Do kod in koliko sploh še lahko obremenimo gospodarstvo, da ostane konkurenčno in koliko še lahko posameznik prispeva za vse te pravice iz lastnega žepa? Tu potrebujemo kompromis in širši konsenz. V nasprotnem primeru bomo imeli veliko pravic – seveda na papirju – in zelo malo v vsakodnevnem življenju. To bi bilo neresno in tega si v resnici ne želi nihče!”

_ _ _

VIR: Primorske novice, 11.4.2017

Intervju lahko preberete na povezavi tukaj