Novice

12/12/2016
 

Odgovor na članek “Zlobiranci proti ministrici”

V 48. številki Mladine je v članku »Zlobiranci proti ministrici« večkrat omenjen tudi podpredsednik stranke Tomaža Gantarja, zato spodaj objavljamo odgovor, ki je bil objavljen tudi v 49. številki omenjenega tednika.

V osrednjem prispevku vaše zadnje številke je novinar Borut Mekina govoril o nekakšnih zlobirancih, ki naj bi s pomočjo sedanjega spora okoli sporazuma s Fidesom, poskušali zrušiti zdravstveno ministrico in s tem preprečiti prvo zdravstveno reformo po štiriindvajsetih letih. Res velike in dramatične besede o nečem, o čemer še vedno – niti teden dni pred napovedano predstavitvijo reformnih zakonov, ne vemo prav ničesar, niti v koalicijskih strankah, kaj šele v stroki in med socialnimi partnerji. V članku sem proglašen celo za glavnega “zlobiranca”, ki naj bi preko rušenja ministrice rušil zdravstveno reformo – a kako naj rušim nekaj, česar sploh ne poznam? V zadnjem desetletju je bilo spisanih in danih v javno obravnavo kar nekaj celovitih reformnih zakonov (tudi z moje strani) in zelo enostavno je preveriti, kaj je v njih zapisano. Osebno si zagotovo želim videti tudi novo reformno zakonodajo ministrice Milojke Kolar Celarc in s tem končno dobiti priložnost, da se o prepotrebni zdravstveni reformi, po dobrih dveh letih mandata, sploh lahko začnemo vsebinsko pogovarjati.

Avtor članka na vsak način, tudi s svojevrstnim nasiljem nad očitnimi dejstvi, poskuša najti razloge za naše nezaupanje v delo ministrice, v (zlasti mojem) “zlobiranem” branjenju interesov zasebnih zavarovalnic. Pa poglejmo nekatera očitna dejstva. Ukinitev dopolnilnih zavarovanj in vnovičen prenos sredstev, ki jih zdaj pokrivajo premije dopolnilnega zavarovanja, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, je prvi zagovarjal minister Keber v svoji Beli knjigi, za njim minister Marušič in nato tudi jaz. Vendar je bil to žal vedno račun brez krčmarja (beri: finančnih ministrov, gospodarstva), zato do te spremembe nikoli ni prišlo. Za ohranitev sredstev, ki jih danes zdravstvenemu sistemu prispevajo dopolnilna zavarovanja, bi namreč morali povečati prispevno stopnjo za zdravstveno zavarovanje – bodisi s povečanjem prispevka delodajalca, bodisi s povečanjem prispevka delojemalca. V prvem primeru bi zrasli skupni stroški dela, v drugem primeru pa bi se znižale neto plače, s tem pa tudi proračunski prilivi iz dohodnine. Zato so temu povišanju nasprotovali vsi finančni ministri, da o delodajalcih sploh ne govorimo. Pojavile so se tudi ideje o posebni dajatvi na neto plače (ali ni neto plača ravno nekaj, kar nam ostane “v žepu” po plačilu vseh davkov in prispevkov?), pa o nekakšni zdravstveni taksi (takse so po definiciji plačila za določene javne storitve, ne pa oblika zavarovanja za bodoče škodne dogodke!), kar je po moje bolj panično iskanje nadomestne oblike zvišanja zdravstvenih prispevkov, kot pa resna sistemska sprememba, ki bi zdržala vsa zakonodajnopravna preverjanja.

Sam sem bil ob odkritem nasprotovanju Ministrstva za finance, v času najhujše gospodarske in finančne krize, primoran iskati alternativno rešitev v obveznem dodatnem pogodbenem zavarovanju, kot ga ima na primer Nizozemska. Ne boste verjeli, vendar sem v tedanjo delovno skupino vključil tudi sedanjo ministrico za zdravje! Danes še vedno verjamem, da gre za dobro alternativno rešitev, s katero postanejo na ta način zbrane premije v bistvu javna sredstva, saj država obdrži nadzor nad njihovo višino in dobički zavarovalnic (z vsakoletno določitvijo najvišje možne premije), obstaja pa tudi možnost solidarnega vplačevanja premij preko subvencioniranja premij zavarovancem iz nižjih dohodkovnih razredov. Takšno moje stališče je bilo vedno tudi javno, zato ne vidim nobenega razloga, zakaj bi za to kdorkoli posebej lobiral pri meni. Mimogrede, z Miletom Šetincem se poznava že dolgo časa in lahko mi verjamete, da ne bi sedel z njim na kavi sredi Ljubljane, če bi želel kakorkoli prikriti znanstvo z njim. Nekaj pa vam lahko zagotovim – če bo ministrica s predlogom o ukinitvi dopolnilnih zavarovanj in njihovem prenosu v obvezno zdravstveno zavarovanje uspela prepričati vsaj vse svoje kolege v vladi, bom predlog tudi sam podprl. Ob vseh vaših neutemeljenih očitkih pa bi vas rad še spomnil, da sem javno nasprotoval reformnim predlogom strokovnjakov Ekonomske fakultete in stranke NSi, ker dajejo tako rekoč proste roke zasebnim zavarovalnicam, ter da sem podprl predlog iz memoranduma Zdravniške zbornice, ki predlaga dvig prispevne stopnje za zdravstvo.

Kar zadeva lekarniški zakon, so bila mnenja o njem močno deljena, od popolnega zavračanja (tudi s strani stroke), pa vse do pohval. Tehtne in zelo obsežne pa so bile številne pripombe zakonodajnopravne službe Državnega zbora. Zato sem predlagal javno predstavitev mnenj, ki je na koncu pripomogla k nekaterim boljšim rešitvam. Poslanca Desusa sva na seji odbora glasovala PROTI predlogu opozicije, da je zakon neprimeren za nadaljnjo obravnavo. In res je, v naši poslanski skupini nismo na ta zakon vlagali amandmajev, ker parlamentarni odbor ni mesto, kjer se zakon sestavlja in oblikuje. Pri tem zakonu pa lahko na prste preštejemo člene, ki niso potrebovali delnega ali celotnega preoblikovanja z amandmaji. Kljub temu smo tako dopolnjen zakon, ki v glavnen vendarle sledi javnemu interesu, poslanci Desusa podprli na odboru in ga bomo tudi v Državnem zboru.

Za konec še nekaj o sporazumu s Fidesom. Kot ste tudi sami zapisali, mnogo rešitev iz sporazuma zagovarjam, težave pa nastopijo, ko je treba sporazum jasno razložiti in finančno opredeliti. Kot vemo, si ga vsak razlaga drugače, nejasne so njegove finančne posledice, nikjer niso predvidena finančna sredstva za njegovo realizacijo, poleg tega pa ta sporazum zaradi posega v plačni sistem sproža pravi plaz zahtev s strani drugih sindikatov javnega sektorja. Za ta spor z ostalimi sindikati javnega sektorja, ki najbolj maje sedanjo vlado, jaz nisem v ničemer odgovoren, kar tudi pove veliko o smiselnosti vaše teze, da z “rušenjem” zdravstvene ministrice preprečujem zdravstveno reformo. Mar so “zlobirani” tudi vsi ti sindikati javnega sektorja, je “zlobirana” tudi vsa stranka Socialnih demokratov, ki ravno tako nasprotuje sporazumu s Fidesom? Kakorkoli, zaradi sprejetja tako nedorečenega sporazuma in zaradi njenega neukrepanja v zadnjih dveh letih, si ministrica za zdravje našega zaupanja ne zasluži več.

Tomaž Gantar

 MLADINA_Zlobiranci proti ministrici_ODGOVOR GANTAR