Intervju

08/12/2016
 

Intervju s Tomažem Gantarjem za Svet24

14

Intervju s Tomažem Gantarjem za Svet24

O aktualnih problemih našega zdravstva in prihodnosti vlade

 

Gantar Tomaž

Med letoma 1999 in 2002 je bil direktor splošne bolnišnice v Izoli, med letoma 2006 in 2010 pa izvoljen za župana Pirana. Takrat je v sodelovanju s Borisom Popovičem kandidiral s svojo stranko Piran je naš. Nato je vstopil v Desus in leta 2012 postal minister za zdravje. Pred dvema letoma je postal poslanec. Kot pravi, vDZ – Državni zbor – Parlament parlamentu po nepotrebnem izgubimo ogromno časa. »Težko sem zadovoljen s tem, kar lahko naredim. Sem bolj operativen in mi to delo ne ustreza najbolj. Do danes tudi nisem dobil dovolj trde kože, ki jo potrebuješ za delo v politiki,« je povedal o izkušnjah v politiki. V naslednjem sklicu ne ve, ali bo še enkrat kandidiral za poslanca. Prosti čas rad izkoristi za ukvarjanje s fizičnimi aktivnostmi, rad smuča, poznan pa je tudi kot motorist. Obžaluje, da mu zmanjkuje časa za družino. Ima dva odrasla otroka, oba pravnika, in mlajšo hčerko. Sin je pripravnik na sodišču, starejša hčerka odvetnica, mlajša hči pa še vedno obiskuje osnovno šolo.

_ _ _

Sami ste zanikali, da bi bili v igri za novega ministra za zdravje, ki bi zamenjal Milojko Kolar Celarc. Vam je bil pa ta položaj ponujen že na začetku mandata te vlade. Zakaj ga takrat niste sprejeli?

Ni mi bilo ponujeno mesto ministra za zdravje, ampak druga ministrstva glede na to, da je Desusu pripadlo več resorjev, smo se pa pogovarjali o tem znotraj koalicije. Vendar se glede na sveže izkušnje iz prejšnjega mandata in možnosti usklajevanja dela nisem želel odločiti za to možnost.

Vaš predsednik Kari Erjavec je dejal, da ministrica ni bila sposobna pripraviti resnega zakona v tem času, ampak tudi vi ste odstopili po 22 mesecih, pet mesecev prej, kot je zdaj na čelu ministrica Kolar Celarčeva, prav v trenutku, ko ste hoteli vpeljati prve večje spremembe. Ali ni bilo nesmiselno zahtevati njene glave prav v času, preden namerava vložiti zakone v proceduro?

V krajšem času sem sam vložil več zakonov, tudi celoten sistemski zakon. Strinjam se, da je na sredini mandata težko začeti na novo in začeti pripravljati predloge. Toda to, kar je zdaj prehitelo naš predlog ministrici, da odstopi, je bila posledica sporazuma s Fidesom, ki je v mnogih točkah nedorečen, kar so potrdili tudi z drugih strani. Sporazum odpira nove probleme in tudi morebiten konflikt s sindikati javnega sektorja. V okviru vrha koalicije sem mnogo elementov tega sporazuma zagovarjal. Brez možnosti variabilnega nagrajevanja zdravnikov skrajševanja čakalnih dob ne more biti, sem pa nasprotoval poseganju v plačni sistem, ker se mi zdi, da bo v naslednjih tednih prav to ključni problem. V določenih postavkah je sporazum nedorečen, kar lahko pomeni težave pri njegovi uveljavitvi v naslednjem letu. Predvsem obstaja bojazen, da bo prinašal izdatno finančno obremenitev, za to pa trenutno ni predvidenih sredstev.

Ministrici očitate, da je pri sporazumu s Fidesom prekoračila pooblastila. Kje točno se to pravzaprav kaže?

S posegi v plačni sistem. Ne vem, kakšna pooblastila je ministrica dobivala na vladi, vem pa, da je bilo dan pred sprejemom sporazuma jasno rečeno, da se ne posega v plačni sistem. In v tem sporazumu se vanj posega. Minister Koprivnikarje vtem času zelo spreminjal mnenje o tem, ali to pomeni poseganje ali ne. Odprava 57. plačnega razreda in izenačevanje plač specialistov pomenita poseg v plačni sistem. Bojim se, da bo to zdaj zelo slab signal za vse sindikate javnega sektorja, nepravično pa je tudi za tiste, ki težko preživijo mesec, zaradi nizkih plač, tako znotraj kot zunaj zdravstvenega sektorja. In če gledam kot član Desusa, tudi za tiste starejše, ki dobivajo pokojnine, ki ne dosegajo niti minimalne plače ob upokojitveni dobi 40 delovnih let. Tu vidim nepravičnost.

 Vlado zdaj verjetno čaka zelo težko delo dogovarjanja s sindikati javnega sektorja, katerih zahteve bodo zaradi tega sporazuma še večje.

Na to smo v Desusu opozarjali, s tem sporazumom se posega na področje, kjer bodo računi izstavljeni v celotnem javnem sektorju. Danes ne vidim rešitve in izhoda glede na to, da za vse želje denarja v proračunu ni dovolj. Nujno bi sicer morali plačati dodatno delo, tu pa po mojem problemov ne bi smelo biti.

 Koliko mislite, da so te zahteve spodbujene tudi zaradi zvišanja plač najbogatejšim, kjer se je našlo 60 milijonov evrov?

Tega ne bi smeli narediti. Bila je popolnoma zgrešena poteza in nekdo ni razmišljal o tem. V času občutljivih zahtev in pogajanj, kljub konsolidaciji javnih financ, je bilo poviševanje plač samemu sebi nesmiselno. Dejansko imaš potem povsem upravičeno zaprta vrata pri pogajanjih.

 Tudi vi ste eden o ministrov, ki so odstopili predčasno. Odstopili ste zaradi pritiskov, zdaj so očitno prav tako zadaj številni interesi.

Pritiski lobijev niso bili razlog za moj odstop. Ministrstvo sem vodil v času krize in sredstva so upadala. Danes so prilivi v zdravstveno blagajno od leta 2012 za 250 milijonov višji. Počasi se vrača denar izpred kriznih let. Pol leta preden sem odstopil, sem napovedal, da bom to storil, če mi ne bo uspelo sprejeti reformnih zakonov. Moj odstop zato ni mogel biti resno presenečenje. Reform pa ni bilo, ker med tako različnimi pogledi, kot sta jih imeli SD in Državljanska lista, reforme zakonodaje ni bilo mogoče sestaviti. V javno obravnavo sem dal zakon o lekarniški dejavnosti, novelo zakona o pacientovih pravicah, celoten zakon o zdravstveni dejavnosti, vendar kompromisa ni bilo mogoče najti. V odstopnem pismu sem opozarjal tudi na neustrezen plačni sistem, kar je tudi danes problem, in nesprejet zakon o javnih zavodih. Kar sem napisal takrat, bi danes potrdil še enkrat.

V zadnji Mladini so zapisali, da ste na podlagi lobiranja že enkrat predlagali zakon, ki je bil v interesu zdravstvenih zavarovalnic, s katerim bi jim podarili 30 milijonov evrov. Vendar je bilo to potem preprečeno z amandmajem.

To ni res, pišejo neumnosti, očitno imajo svoj cilj. Zakona o zdravstvenem varstvu takrat nisem pripravil, res pa smo pripravili novelo tega zakona za zagotavljanje dodatnih sredstev, ki se prelivajo v javno zdravstveno blagajno, tega je bilo za 35 milijonov evrov. Žal niso bili sprejeti ukrepi, kijih danes tudi ministrica predlaga, da bi v proračun prenesli specializacije, pripravništva in del terciarja. Niti en ukrep ni šel v prid teh zasebnih zavarovalnic, ki mi jih Mladina ves čas očita.

Pišejo tudi o tem, da ste se srečali z Miletom Šetincem, lobistom zavarovalnice Adriatic. Je lobiral proti sprejetju kakšnega zakona?

Njega poznam že zelo dolgo časa. Če se z njim usedem na kavi na javnem mestu, to pomeni, da se ne skrivam, in tudi ne bi imel težave prijavljati lobističnih stikov. Vendar glede na to, da nimam v rokah škarij in platna, ne vidim, zakaj bi, če spijem z njim kavo, prijavil lobistični obisk. Sem pa omenil novinarju, kar ni zabeležil, da imamo znotraj Desusa članico, ki je aktivna in še vedno zaposlena v Adriaticu Slovenija. Ne vem, zakaj bi srečanja z njo na primer prijavljal kot lobistični stik.

Ste imeli še kakšne druge lobistične obiske?

Ko sem bil na ministrstvu, so bili v uradni delovni skupini tudi predstavniki zavarovalnic, pozneje pa ne. Vendar nekaj teh ljudi živi na Obali. V zdravstvu sem že vrsto let, bil sem direktor bolnišnice, župan, imel sem kontakte z direktorji podjetij. Če moram za vsakogar, ki ga poznam in se z njim vidim, prijavljati lobistični stik, pa mislim, da gremo onkraj logike prijavljanja stikov. Na ministrstvu pa sem, kjer je bilo to potrebno, to tudi počel.

Ministrica vztraja pri stališču, da je treba dodatno prostovoljno zavarovanje spremeniti, in ga želi spremeniti v smeri, ki bo močno prizadela interese zavarovalnic. Jo vi podpirate pri tem?

Tudi jaz sem želel ukiniti dopolnilno zavarovanje. Vendar to ni šlo skozi, ker bi bil to prispevek in bi pomenil izpad dohodnine v proračunu v višini 60 milijonov. Ko smo videli, da je to misija nemogoče, smo se začeli pogovarjati z zavarovalnicami, da bi vsaj delno naredili bolj solidaren sistem. Podpiram javno zdravstvo, vendar pa je treba zanj zagotoviti javna sredstva. Danes nam v zdravstvu primanjkuje vsaj 200 milijonov, po podatkih OECD pa smo demografsko, zaradi staranja, najbolj ogrožena država EU. V prihodnje bo potrebnih še več javnih sredstev. Dokler govorimo samo o premeščanju sredstev iz ene zavarovalnice v drugo, nismo ničesar rešili, ko pa bomo govorili o dodatnih sredstvih, se bom z ministrico strinjal. Podprl sem tudi predlog dviga prispevne stopnje. Že danes pa plačujemo prek 30 odstotkov iz zasebnih žepov, kar je nesolidarno in nesprejemljivo. To je nad povprečjem EU. Sredstva moramo zagotoviti tudi iz proračuna, ker podatki kažejo, da dajemo iz proračuna najmanj denarja za zdravstvo v EU.

Kaj si mislite o koncesionarjih in njihovem omejevanju?

Koncesionarjev ne smatram kot klasičnih privatnikov. Sem za to, da se jih nadzira. Problem države je, če jih ne zna nadzirati, plačani so iz istih virov. Pritožb nad delom koncesionarjem sam nisem dobival. Vse afere se v zadnjih dveh letih dogajajo na področju javnega zdravstvenega sistema in zato v tem vidim lov na čarovnice.

Se strinjate s tem, kar je dejal Goran Klemenčič, ko je bil predsednik KPK, da so zdravniki dvoživke, ki delajo v javnem in zasebnem sektorju, velik dejavnik korupcijskega tveganja?

Strinjam se, da je to popolnoma nedopustno, je pa za to potrebna sprememba zakona o zdravstveni dejavnosti. Področje je povsem neurejeno. Delno se je to pokazalo pri preskakovanju čakalnih vrst. Je pa treba to ločevati. Do nenormalnih situacij je prišlo tudi zaradi pomanjkanja razpisanih specializacij.

Koliko mislite, da je pri tem soodgovorna zdravniška zbornica, ki je sodelovala pri določanju števila specializacij?

Do neke mere je soodgovorna, izvirni greh pa ni od takrat, ko je zbornica prejela pooblastila za to. Že vrsto let smo imeli probleme, ker nismo smeli zaposlovati zdravnikov glede na potrebe bolnišnic, ker je bilo denarja premalo. Zaposlovanje je bilo vedno odvisno tudi od izračunov ZZZS. Kot direktor sem bil pogosto pod pritiskom, da bom odstavljen, če bom zaposloval zdravnike, da bi nadomestil tiste, ki so odšli v pokoj. Podobno je bilo v vseh ustanovah. Zaradi pomanjkanja denarja je bila navsezadnje tudi ustanovljena Vzajemna in s tem začetek težav z dopolnilnim zavarovanjem. Zdaj ko so se tako razvejali interesi zasebnega zdravstva jih je verjetno toliko težje zamejiti, da bi služili javnemu interesu. Vse pa je odvisno od tega, kako bo javni zdravstveni sistem z reformo zastavljen. Težko si predstavljam da bi nekdo, ki je zbolel za hudo boleznijo, denimo rakom ali kronično boleznijo, moral plačevati, da se bo zdravil. To se pod nobenim pogojem ne sme zgoditi.

V zadnjem času se veliko govori tudi o preplačanih naročilih v javnem zdravstvu. Govori se o centralnem naročanju in spletni strani, prek katere bi se nadzirale nabave. Se strinjate s temi predlogi?

Centralno naročanje je začel že minister Marušič, postopek pa se je končal šele v mojem mandatu. Tudi jaz sem imel tak razpis za medicinske materiale, ki seje vlekel nenormalno dolgo časa. Tudi ministrica govori, da ima danes težave s temi razpisi. Za to krivim obstoječi zakon o javnih naročilih, ki daje preveč možnosti za izigravanje zakona. Čarobne formule v centralnem naročanju ne vidim. Na več področjih bo treba spremeniti zakonodajo – od KPK, kazenskih členov, nadzora … Takratni notranji minister Virant mi je dejal, naj rešim vprašanje korupcije in bom imel dovolj denarja. Se strinjam, velik del denarja bi dobili, ne pa vsega, predvsem pa problema ne more rešiti zdravstveni minister sam.

Mislite, da gre res za 500 milijonov evrov, kot je ocenila zdravniška iniciativa?

Ta ocena je absolutno pretirana. Če pogledamo, koliko je javnih naročil v zdravstvu, to ni mogoče. Za nabavo zdravil gre 600 milijonov, torej bi moral nekdo skoraj celotno vsoto vzeti. Izgine pa seveda še vedno veliko preveč denarja.

Pretekli teden ste na odboru za zdravje, ki mu predsedujete, glasovali tudi o lekarniškem zakonu. Temu sprva v Desusu niste bili naklonjeni, a ga na koncu vendarle podprli.

Zakon je bil deležen ogromno kritik, ne samo z moje strani, tudi občin, ZZZS, zakonodajno-pravne službe … Zakon je imel veliko amandmajev in vanj se je vneslo popravke, tudi vsebinske. Na odboru smo napisali praktično nov zakon. Amandmajev nismo vlagali, ker mislimo, daje priprava zakonov stvar ministrstva. Če bo tako tudi pri sistemskih zakonih, ki jih bo ministrica predlagala, potem to ne bo prava pot. Še vedno mislim, da v zakonu nista dovolj dobro urejena brezšivna oskrba in nadzor. Vsebinsko gledano, kot celota, pa zakon je v interesu javne lekarniške dejavnosti in zato smo ga tudi podprli.

Kaj pričakujete od novih zakonov, ki bi jih ministrica morala vložiti do 12. decembra?

Pričakujem reformo, ki bo v interesu javnega sistema. Moti pa nas, da še vedno ne vemo nič o tem, kaj ministrica načrtuje. Vsebinski koncept bi nam morala predstaviti že na svojem zaslišanju, da bi se lahko o njem pogovarjali. Mi pa še po dveh letih ne vemo, o čem razmišlja. Če bi bili dogovorjeni že prej, bi bil sam zakon zgolj stvar tehničnih rešitev. So pa uspeli na ministrstvu z dobro piar zgodbo prodati, da je vsak, ki dvomi o njenem delu, že nasprotnik javnega zdravstvenega sistema, kar je absurd. Vsak, ki mi očita privatizacijo zdravstva, lahko pogleda zakon, ki sem ga dal v javno obravnavo, in mu bo takoj jasno, kaj zagovarjam – to je javni sistem, se pa bojim, čeprav bi bilo to nujno, da iz proračuna ne bomo dobili dovolj sredstev zanj.

Že pred preglasovanjem na vladi ste dejali, da bi to pomenilo začetek konca vlade.

In še vedno se bojim, da je tako, pa ne zaradi preglasovanja. V našem interesu tudi niso predčasne volitve, toda odpirajo se vprašanja s sindikati javnega sektorja. Zelo težko bo zdaj argumentirano nasprotovati sindikatu javnega sektorja, da v najbolj ogroženih skupinah, plačni skupini J, ne bo našla ustreznih rešitev za izboljšanje finančnega položaja, če se je poseglo tudi v plačni sistem pri zdravnikih. To je naša bojazen. Z nižanjem plač v javnem sektorju se ne bomo strinjali in tu vidim veliko past koalicije. Če se minister Koprivnikar ne bo dogovoril, naše podpore pri interventnem zakonu, ki ga je treba sprejeti v decembru, pri nižanju plač javnim uslužbencem ne bo imel.

_ _ _

O ZAHTEVAH FIDESA

»Da bi bil zdravnik v enakem plačnem razredu kot predsednik vlade, ni v nobeni državi. Zdravnik lahko opravi dodatno delo, predsednik vlade pa si ne more izplačati niti ene nadure. Tega ne morem podpreti, pa čeprav gre za moje stanovske kolege.«

O RAZLOGIH ZA PODPIS SPORAZUMA S FIDESOM

»Verjetno je ministrici to naročil premier Cerar. Politično so po mojem situacijo narobe ocenili. Zdravniki niso imeli podpore javnosti in večina zdravnikov se s tem ni strinjala.« daje Cerar postal bolj odločen zaradi novih svetovalcev. Že na vladi se je to pokazalo, kar je prav, mora biti bolj odločen. Vendar mora imeti tudi političen občutek, ob zadnjem dogajanju pa seje izkazalo, da mu tega primanjkuje.«

O MINISTRICI ZA ZDRAVJE

»Ima slabo navado, da ne sprejema nikogar in da dela v ozkem krogu. Res je, da se z nekaterimi njenimi potezami ne strinjam. Večkrat pa sem ji pomagal, ko je imela težave na odboru.«

O PREDSEDNIKU VLADE

»Vsi pravijo, da je Cerar postal bolj odločen zaradi novih svetovalcev. Že na vladi se je to pokazalo, kar je prav, mora biti bolj odločen. Vendar mora imeti tudi političen občutek, ob zadnjem dogajanju pa se je izkazalo, da mu tega primanjkuje.«

O MLADIH ZDRAVNIKIH

»Okrog 1000 jih imamo na kroženju in jih bomo potrebovali. Po končani medicinski fakulteti potrebujejo še 10 let, da se dokončno usposobijo, in neodgovorno je, da jih preprosto puščamo, da odhajajo v tujino. Glede na demografijo jih bomo krvavo potrebovali.«

IZOLSKA ZAPOSLITEV

Pretekli teden se je Gantar spet zaposlil v izolski bolnišnici. Kot tamkajšnji tragično preminuli zdravnik je namreč tudi on urolog. »Bilje dober fant, odličen zdravnik. Izola je veliko izgubila z njegovo smrtjo,« je dejal o njem.

_ _ _

VIR: Svet24, 7.12.2016

 SVET24_intervju TOMAŽ GANTAR (003)

gantar1