Intervju

29/11/2016
 

Intervju Karla Erjavca v Sobotni prilogi Dela

V ozadju je pritisk, da bi otežili implementacijo arbitražne odločbe

Vedno zgovorni zunanji minister je zadržan. O tem, kdaj bo arbitražno sodišče končalo delo in izdalo končno razsodbo, določilo potek slovensko-hrvaške meje, noče ugibati. Pričakuje pa, da se bodo odnosi med vladama zelo zapletli, ko bo enkrat v prihodnjem letu odločba izdana in jo bo treba implementirati. Slednje bo v vsakem primeru za Slovenijo velikanski izziv. V ozadju je pritisk, da bi otežili implementacijo arbitražne odločbe. Pogovarjala sva se pretekli teden, še preden je včeraj na delovni obisk v Ljubljano prišel novi vodja zagrebške diplomacije Davor Ivo Stier. Gostitelj je srečanje vnaprej označil za prazno kurtoazijo.

Prihaja hrvaški zunanji minister. Kaj mu boste povedali?

Obžalujem, da je nova hrvaška vlada dala zelo jasno sporočilo, da bo nadaljevala dosedanjo politiko, zlasti kar se tiče spoštovanja arbitražnega sporazuma in odločitve sodišča. Nedvoumno je povedala, da ostaja pri svojem stališču, zanje je postopek zaključen. S tem je izgubljena priložnost, da bi lahko na novo definirali odnose. Prepričan sem, da bi drugačno stališče sprostilo odnose, jih postavilo na drugo raven. Toda nič se ni spremenilo; odnosi ostajajo takšni, kakršni so. Pomembno se mi zdi, da zaradi nerešenih vprašanj ni napetosti med ljudmi, in tudi gospodarsko je Hrvaška pomembna partnerica. Pričakujem pa, da se bodo odnosi med vladama zelo zapletli, ko bo izdana arbitražna odločba in jo bo treba implementirati.

Kdaj pričakujete razsodbo?

Gotovo ne letos, kdaj v prihodnjem letu, pa težko rečem.

Ne bom vas vprašala, kaj lahko pričakujemo od sodbe, o tem je bilo povedanega preveč. Zanima pa me, kakšne vzvode imamo za njeno uveljavitev? Hrvaška odločitve arbitražnega sodišča ne bo spoštovala, Sloveniji ostajajo samo diplomatska sredstva.

Na vsak način je zelo pomembno, da je bil arbitražni sporazum podpisan pod okriljem evropske komisije. Ko govorim s svojimi kolegi, tudi oni pričakujejo, da bo hrvaška stran spoštovala odločitev, arbitražni sporazum je ostal veljaven. Tudi delna arbitražna razsodba, ki se je nanašala zlasti na neprijetnost, ki se nam je zgodila, je zelo jasna: postopek se nadaljuje, zadeva ne vpliva na odločitev in na arbitre, vemo, arbitražni senat je bil popolnjen z dvema novima sodnikoma. Zelo pomembno je, da bodo komisija in članice Evropske unije tako kot doslej podpirale stališče, da je potrebna implementacija arbitražne odločbe. Jasno pa moram povedati: ko bo izdana odločba, ne moremo pričakovati, da bomo vsi zadovoljni, mislim, da bo neki kompromis in bomo oboji imeli zadržke, pripombe, češ, sodišče bi lahko drugače razsodilo. Zdaj se namreč zdi, kot da bomo vnaprej zadovoljni in komaj čakamo, da bomo razsodbo uveljavili. Cilj arbitraže je, da končno uredimo sporno vprašanje, ki je lahko model za druge mejne spore, ki so nastali zaradi razpada Jugoslavije.

Se vedno velja teza, da bo model za ostale v regiji?

Ne predstavljam si, kako bi lahko na primer rešili vprašanje meje med Srbijo in Hrvaško in tudi bolj enostavne zadeve, mejo Hrvaške z Bosno in Hercegovino ali Črno goro. Tu praktično ni nobenega napredka, zelo težko bo na miren, dvostranski način rešiti probleme. Iz pogovorov s kolegi ministri v Srbiji in Črni gori opažam, da tudi oni zelo intenzivno spremljajo, kako poteka arbitraža, ker očitno mislijo, da bo na koncu ostala kot edina možnost za dokončno ureditev spornih vprašanj v regiji.

Prosim, povejte, kdo in kako bo izvajal suverenost v skladu s sodbo arbitražnega sodišča?

Na vsak način državni organi. Ko bo sodba razglašena, bo dolžnost državnih organov, da jo spoštujejo in implementirajo. Vključenih bo več organov in treba bo prilagoditi zakonodajo. Na vse te stvari se že pripravljamo v okvira medresorske skupine. Vključeni bodo geodeti, treba bo spremeniti zakonodajo, akte*na občinskih ravneh. To bo zelo zahteven, strokoven, tehničen zalogaj.

Mednarodna skupnost se po razsodbi stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, s katero so Kitajski zanikali zgodovinsko pravico do večine njenega pomorskega ozemlja, ni odzvala. Kaj bo kdo rekel v slovensko-hrvaškem primeru?

Tukaj gre vendar za državi članici Evropske unije, za mednarodni sporazum pod okriljem evropske komisije, zato težko primerjamo situacijo z Južnokitajskkn morjem. Prepričan sem, da bo v interesu Evropske unije in komisije, da pride do uveljavitve sodbe, in to so večkrat že tudi javno povedali. Ne predstavljam si, da bi ena od članic EU kršila mednarodni sporazum, podpisan pod pokroviteljstvom EU. Moramo pa tudi upoštevati notranjepolitično situacijo na Hrvaškem, sami vedno pravijo, da imajo zvezane roke, ker je sabor sprejel odločitev o izstopu iz arbitražnega postopka. Vendar vsi vemo, da lahko sabor tako odločitev spremeni; ne nazadnje gre za novo sestavo parlamenta. Njihova argumentacija me ne prepriča. Pričakujem ustrezen pritisk Bruslja.

Gre tudi za samo usodo arbitražnega sodišča, to bo njegova precedenčna sodba. Kaj to pomeni?

Ne glede na to, da gre za ad hoc sodišče in za precedens, so to mednarodni sporazumi, ki so bili podpisani in jih je treba spoštovati. Ves čas smo govorili, da bomo spoštovali odločitev, in pri tem pričakujemo, da bo tisto, kar je mednarodni sporazum določil, namreč stik z mednarodnim morjem, tudi določeno. TudiDZ – Državni zbor – Parlament državni zbor in vse ostale institucije so povedale, da bi arbitražno sodišče s tem izpolnilo svojo obveznost. Vemo, hrvaška stran je ves čas iskala možnost, kako bi izstopila iz postopka, menila je, da je zanjo neugoden, ker določa vzpostavitev stika z odprtim morjem … Tudi sodišče je v svoji delni razsodbi ugotovilo, da je Slovenija s tem, ko je umaknila svoj zadržek in je Hrvaška lahko postala polnopravna članica Evropske unije, izpolnila svojo obveznost. Hrvaška pa se je zavezala, da bo uredila mejo na arbitražni način in da bo določen stik z odprtim morjem.

Pomemben je širši mednarodnopravni okvir: njegova vloga usiha, opazujemo krizo Mednarodnega kazenskega sodišča, tri afriške države, zdaj tudi Rusija, nočejo sodelovati z ICC. To vse je širši kontekst slovensko-hrvaške arbitražne zgodbe, in ta ni dober, mar ne?

Mednarodno kazensko sodišče ima čisto drugo vlogo. Združene države od vsega začetka niso hotele podpisati rimskega statuta, kot taka je institucija ves čas pomanjkljiva, z ameriškim podpisom bi bila pomembnejša. Žalosti pa, da se nekatere države zdaj umikajo, ICC je bil ustanovljen zato, da bi deloval preventivno, njegovo sporočilo je, da bo treba za zločine odgovarjati. Bojim se, da države izstopajo ravno zato, ker se bojijo odgovornosti. Arbitražni sporazum je nekaj drugega, me pa kot zunanjega ministra trend skrbi, človekove pravice so eden od stebrov slovenske zunanje politike. Morda bo ideja o tem začela odmirati, mogoče tudi zaradi globalnih sprememb. Ko se je sodišče vzpostavilo, je bilo videti, da prihajamo v razmere globalnega miru, brez vojne, da se bomo bojevali samo proti globalnim spremembam, revščini. V zadnjih nekaj letih opažamo nove in nove krize: tu so Ukrajina, Sirija, Daeš, migracije, spopadi v Afriki, težave s spravo v Kolumbiji … Verjetno tudi zato gledamo proces, ki kaže, da se nihče noče zavezati rimskemu statutu in Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Hrvaška se pripravlja na razglasitev izključne gospodarske cone. Vas je poteza presenetila?

To je bila zahteva stranke Most, pod tem pogojem je vstopila v koalicijo. Mi kakega uradnega sporočila o tem nismo prejeli. Ja, preseneča me, ker dokler niso definirane meje, zelo težko govorimo o izključni gospodarski coni. Za zdaj ocenjujem, da gre bolj za notranjepolitično vprašanje. Hrvaški vladi je naloženo eno leto za proučitev možnosti za cono, v roku enega leta pa bo tudi arbitražna razsodba prišla na dan. Zadevo spremljamo; karkoli bo kazalo nato, da gre za uraden postopek, bomo reagirali. V tem trenutku zadevo vidimo bolj kot notranjepolitično zgodbo, čeprav je v nasprotju s pristopnimi pogajanji in arbitražnim sporazumom. Vendar to ni nekaj, kar bi moralo razburjati slovensko javnost.

Po konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu ima sosednja država pravno podlago za razglasitev cone, niti EU ni nenaklonjena temu, Slovenija nima vzvoda, da bi jo preprečila. Očitno hoče Hrvaška s tem pobiti arbitražo. Ali poteze ne vidite kot del njene pozicije zavračanja izida arbitraže?

Se strinjam, je način hrvaškega zavračanja, tudi z drugimi instrumenti skušajo vplivati na to, na primer z zemljevidi. Toda tukaj bo ključna arbitražna razsodba in ključna bo naša sposobnost njene implementacije. Zato se pripravljamo, imamo akcijske načrte o tem, kaj bo treba spremeniti v zakonodajnem smislu, ključno pa bo tudi stališče evropske komisije. Povedal sem že: Slovenija je umaknila zadržke za vstop Hrvaške v Evropsko unijo, sama pa ni dobila izpolnitve tega, kar je bilo dogovorjeno. Poteze Hrvaške so v tem smislu razumljive in ves čas od razpada naprej počnejo to isto.

Evropska komisija, ki jo ves čas omenjate in se nanjo zanašate, je zelo šibka, moč se je že pred časom pomaknila k državam članicam.

Težko ocenjujem, pomembno je, da ima komisija jasna stališča, in glede arbitražnega postopka so njena stališča zelo jasna. Podpredsednik komisije Frans Timmermans je večkrat to povedal, Jean-Claude Juncker tudi. Šibkosti, ki se sicer mogoče kaže pri brexitu ali pri usklajevanju delovanja o migracijah, ne bi povezoval s to zadevo. Evropska unija je še vedno močna, čeprav potrebuje nekatere spremembe.

Ali sploh katera evropska država nasprotuje ideji hrvaške gospodarske cone?

Težko rečem v tem trenutku, o tem se niti ne pogovarjamo; ni pomembna okoliščina, kar se tiče sosedske politike. Hrvaška proučuje možnost razglasitve cone, eno leto bo to počela in bomo videli, kaj bo. Mislim, da je v ozadju pritisk, da bi otežili implementacijo arbitražne odločbe.

Gospod minister, nenehno vas vprašujem o realpolitiki, ki pač ni v našo korist. Evropa je šibka, članice to izkoriščajo, recimo Madžarska – počne, kar počne, ker ve, da lahko; ker ve, da EU ne bo naredila nič. Imate vtis, da poskuša to stvarnost izkoristiti tudi Hrvaška?

Ne, mislim, da bi v tem trenutku to bilo pretirano stališče. Oni so pač dosledni v svoji notranji politiki. Vemo, da so o mejnem vprašanju imeli vseh 25 let zelo enotno politiko, brez razhajanj med pozicijo in opozicijo, ta stališča skušajo ves čas uveljaviti v nasprotju z našo notranjo politiko, kjer se s spori nabirajo notranjepolitične točke. Spomnite se samo obmejnih incidentov gospoda Podobnika. Na hrvaški strani je politika ves čas zelo enotna, med politiko Milanovičeve in Plenkovičeve vlade ni praktično nobene razlike.

Pomorski zemljevid Tržaškega zaliva britanskega hidrografskega urada upošteva hrvaško razmejitev. Koliko nas to lahko vznemirja? Gre vendar za karto ene najuglednejših institucij te vrste.

Obžalujem, da tako ugledna institucija objavlja takšne zemljevide, saj so verjetno seznanjeni, da obstaja spor med Slovenijo in Hrvaško in da obstaja arbitražni postopek. Ključno bo, kaj bo odločilo arbitražno sodišče, in ena od nalog bo, da se na tej podlagi uveljavijo meje. Posebne teže zato zemljevidu zdaj ne dajem, vem, da se nekateri pravniki z menoj ne strinjajo, pravijo, da bi morali ostro protestirati. Ampak na arbitražnem sodišču je bila ustna obravnava zaključena, tam smo podali vso argumentacijo in karkoli se dogaja po 25. juniju 1991, sodišča ne zavezuje. Ko bo določena meja na kopnem in morju, bo tudi ugledni britanski urad moral karte popraviti. Takrat bomo vztrajali pri tem in tudi sprožili vse formalne postopke.

Toda diplomati vedo: vse takšne karte nekoč končajo na pogajalskih, diplomatskih mizah …

Zavezali smo se, da bomo spor reševali v okviru arbitražnega sodišča. Lahko rišejo meje, lahko jih riševa tudi midva, a to nima nobene teže. Ko bo določena meja, bomo morali spremljati, kje takšni ugledni uradi rišejo meje. V tem trenutku pa je stvar brezpredmetna. Skrbelo bi me, če bi bil zemljevid narejen recimo 24. junija 1991, potem bi imel dokazno vrednost v arbitražnem postopku.

Hrvati imajo sistem za nadzor plovbe VTS, radarje na zunanjih otokih, obalah … Ali z uvajanjem tega sistema de facto ne kažejo, da so tako rekoč izključni upravljavci navtičnega prometa vzhodnega Jadrana?

To je tehnični pripomoček za spremljanje dogajanja na morju, ne vidim ga v smislu, da so gospodar Jadrana. Tudi mi bi lahko imeli te reči, pa zato verjetno ne bi bili nič bolj gospodarji na svojem morju. Ne vidim povezave z. arbitražo in razsodbo o morski meji. Vse to pa kaže, da vlagajo velika sredstva v to, da bi se dokazali kot pomorska država, ki ima vzpostavljeno kontrolo. Včasih se mi zdi, da sami naredimo premalo v tej smeri, bolj bi morali demonstrativno pokazati, kje so meje …

Slovenska pomorska identiteta je šibka. Občutite to kot velik problem? Tudi strokovno, mednarodnopravno je ta država vizavi sosednji v podrejenem položaju. Smo v veliki defenzivi, kajne?

Zato smo v zunanjepolitični strategiji definirali Slovenijo kot pomorsko državo in ne samo alpsko … Smo tudi pomorci; če pogledate slovensko zgodovino, je bogata, povezana z morjem. Toda mislim, da je problem globlji: nikdar nismo dalj časa imeli svoje države, nimamo neke izdelane afinitete do države. Občutka pripadnosti skozi zgodovino nismo razvili, ker smo bili vedno pod okriljem nekoga, enkrat Dunaja, drugič Beograda. Generacije potrebujejo čas, da se občutek bolj utrdi. Če pogledate druge narode, ki so bili pod nekdanjo državo, na primer Hrvate, Srbe, Črnogorce, ti zelo veliko dajo na svojo zgodovino, državnost, imajo senzibilnost te vrste, pri nas pa je malo primanjkuje. To se čuti.

Slovenija leži na presečišču, sami se definiramo kot srednjeevropska, balkanska in mediteranska država. Kaj pravzaprav smo? Kaj je naša identiteta? Katera od teh je najmočnejša?

Sam opažam avstro-ogrsko mentaliteto s primesmi balkanske. Res pa je, da imamo na Obali mediteransko mentaliteto, ki je posledica zgodovine. Smo na območju, ki je bilo zelo na prepihu, zaradi tega, da smo se obdržali kot narod, smo morali biti malce specifični, nismo imeli priložnosti, da bi razvili občutek do države. Države praktično nismo imeli, razen zelo kratek čas … Geostrateška lega je ustvarila raznolikost, škoda pa je, da tega ne izkoriščamo dovolj. In že sva pri Luki Koper, drugem tiru, vratih v Srednjo Evropo. Kot zunanji minister imam ves čas občutek nelagodja. Ko grem na Slovaško, Češko, Madžarsko ali Bavarsko, mi pripovedujejo, da rabijo vrata v svet, pravzaprav sprašujejo vedno isto, povsod je prisotno vprašanje Luke Koper. Če teh projektov ne bomo izvedli, bomo izgubili veliko priložnost.

Kako nas vidi Evropa? Kam spadamo na evropskem zemljevidu?

Zadovoljen sem, da nas zadnje čase vidijo bolj pozitivno kot v času finančne krize, takrat je bilo veliko presenečenje, saj smo veljali za najbolje pripravljeno državo članico, ki zmore vse obveznosti iz pravnega reda EU. Moral sem razlagati, da nam je zaradi odvisnosti od izvoza čez noč za deset odstotkov padel bruto domači produkt … Zdaj v gospodarskem smislu zopet dobivamo težo. Švicarski minister, ki je bil nedavno v Sloveniji, je rekel, da želijo še več investirati, opažajo politično in gospodarsko stabilnost, rast in konkurenčne izdelke. Podobno je z drugimi članicami EU. Politično nas vidijo zlasti kot državo, ki pozna Balkan, slednji ostaja za EU veliko, odprto vprašanje. V migracijski krizi pa nas imajo za most med starimi članicami in višegrajsko četverico. Med obiskom pri francoskem predsedniku Francoisu Hollandu nam je rekel natančno to, da pričakuje, da bomo igrali povezovalno vlogo.

Slovenija torej ni neopazna?

Ne, tudi zato ne, ker imamo specifičen odnos do Ruske federacije. Moram reči, da je v razpravah o Rusiji in ekonomskih sankcijah Slovenija zelo vidna. Nismo prepričani, da je politika zapiranja vrat prava politika, v zvezi s tem nas, kot veste, precej kritizirajo doma. Ampak nič ne de. Enkrat mi pravijo, da sem preveč proruski, drugič, da sem preveč proameriški, mislim, da to kaže na pravo ravnotežje. Tradicionalno prijateljstvo, ki ga imamo z Rusko federacijo in je bilo letos potrjeno s stoto obletnico na Vršiču in prihodom predsednika Vladimirja Putina, kaže na specifični položaj Slovenije.

Prorusko stališče glede sankcij je kratkoročno gospodarsko morda oportuno, kaj pa dolgoročno?

Ponovil bom svoje osebno mnenje: nisem prepričan, da je instrument gospodarskih sankcij pravi način pritiska za to, da bi nekdo spremenil politiko. Žrtve ekonomskih sankcij so vedno ljudje, oni so prikrajšani za dobrine. Če želiš zdaj delovati na ruskem trgu, lahko deluješ samo prek svojih podjetij, ki jih moraš ustanoviti v Ruski federaciji. Gospodarske sankcije vplivajo tudi na to, da bo Rusija gospodarsko skušala postati čim bolj neodvisna od uvoza. Nisem prepričan, da so sankcije na dolgi rok dobre za Evropsko unijo.

Kaj pa Balkan? Veliko slovenskih podjetij je bilo prodanih Srbom in Hrvatom, to dejstvo je pomemben okvir, velika omejitev za zunanjepolitično delovanje. Kako to vpliva na politiko v regiji?

Na Zahodnem Balkanu smo izredno aktivni. En del politike se nanaša na podporo evroatlantskim integracijam, drugi del na tehnično pomoč, ki jo regija potrebuje. Bosna, na primer, bo zdaj prejela vprašalnik EU, odgovori na vsa vprašanja evropske komisije bodo zanjo izjemen tehničen zalogaj. Srbiji ves čas pomagamo z eksperti, podpiramo odpiranje novih poglavij, v tem delu gotovo igramo vodilno vlogo. Obstajajo še določeni problemi, ki so nastali zaradi sodobnih izzivov, na primer terorizem. Pobudo Western Balkans Counter-Terrorism Initiative je evropska komisija vzela za svojo in poteka prek ministrstva za notranje zadeve. Terorizem na Zahodnem Balkanu je problem, lahko berete, na Kosovu je bilo priprtih 19 tujih borcev, ki so se vrnili in načrtovali določene aktivnosti. Za Avstrijo, Nemčijo in Italijo je Zahodni Balkan četrti najmočnejši gospodarski partner, blagovna menjava brez Hrvaške znaša okoli štiri milijarde. V Bosni imajo slovenska podjetja 15 tisoč delovnih mest, v Srbiji 25 tisoč, gospodarsko smo zelo prisotni. Dogajanje v Sloveniji pa je seveda drugo vprašanje. Podjetja, zlasti tista, ki so zdaj v hrvaški lasti, so bila kupljena iz naslova drugega vala privatizacije. Država nanja ni več imela konkretnega vpliva, tu so prišli do izraza tržni zakoni. Obžalujem, da mi sami, ki smo gospodarsko močnejši, nismo kupovali hrvaških podjetij …

To je velik paradoks.

Nisem pravi sogovornik, da bi odgovoril, zakaj se nam to dogaja. Pri vsem skupaj gre tudi za vprašanje, ali so bili nakupi pokriti z realnim denarjem.

Gledamo malone razpadanje Evrope. EU nima rešitev, ali ima vsaj stvarno analizo? Od zunaj tega ni videti, kako to vidite od znotraj?

Naprej se moramo dogovoriti, kako vidimo razpad Evrope. Najbolj me skrbi, kaj se bo zgodilo prihodnje leto, ko bodo nekatere zelo pomembne volitve. Sprašujem, ali obstaja suha, trezna presoja realnega stanja stvari? Soočeni smo z realnimi problemi, ni več možnosti, da bi se ukvarjali z iluzijami in lepimi besedami. Glede brexita obstaja analiza, tu je bil posebni odposlanec Barnier, imeli smo pogovor o scenarijih EU. Glavni problem pa je, kdaj bo sprožen 50. člen lizbonske pogodbe, vidimo, da se stvari komplicirajo. Ko se sproži člen, sta dve leti časa in tu je veliko reči: proračun Evropske unije, prispevek, način vzpostavljenega sodelovanja, evropske institucije, ki so na območju Velike Britanije, in še veliko vprašanj, recimo tistih, ki nočejo oditi iz Unije, kot sta Škotska in Irska … Mi imamo scenarij, ne vem pa, ali ga ima brexit. Britanija je naša štirinajsta gospodarska partnerica, imamo skoraj 900 milijonov evrov blagovne menjave, od tega 539 milijonov izvažamo. Toda bolj me skrbi blagovna menjava z Nemčijo, Italijo, Avstrijo, imamo določene grozde, ki so vezani ravno na to, tipični primer je avtomobilski grozd. Sem pa zadovoljen, lani se je blagovna menjava povečala za 16 odstotkov; to je zelo specifičen, zahteven trg, kaže, da imamo konkurenčno gospodarstvo. Manj pa je Evropa pripravljena na izziv migracij, zlasti po tem, ko so se odnosi med Turčijo in Evropsko unijo bistveno poslabšali. Dogovor med EU in Turčijo je bil izredno učinkovit, čez noč so se migracije ustavile, prej smo gledali dva, tri, pet tisoč migrantov, ki so prihajali prek slovenskega ozemlja. Zelo preseneča ostro stališče Avstrije, da bi bilo treba takoj preklicati sporazum, ustaviti pogajanja, razmisliti celo o gospodarskih sankcijah. Nobena država ni pritegnila temu, vsi smo bili mnenja, da je treba ohraniti dialog. Stvari so občutljive, vidimo, kaj se dogaja v Turčiji. Če bomo zaprli vrata, se bo situacija kvečjemu poslabšala.

Kakšne so razprave evropskih ministrov o ameriškem volilnem izidu? Zakaj gaje Evropa tako podcenjevala? Donald Trump vendar ni izoliran fenomen.

Podcenjevali so ga vsi, zmaga je bila nepričakovana. V ameriški volilni zgodovini smo že imeli primere, ko so kandidirali multimilijonarji, pa so ostali brez kakega vidnega rezultata, tokrat se je drugače obrnilo. Moje mnenje je, da je zmaga pogojena tudi s krizo v republikanski stranki. Trumpov fenomen rabi bolj poglobljeno analizo, a verjemite, da so utemeljeni razlogi za zmago. Zelo sem bil presenečen, ker je visoka predstavnica za zunanjo politiko Federica Mogherini sklicala večerjo na temo Donalda Trumpa. Izpadlo je kot ugibanje, kaj bo. Kar se Slovenije tiče, je izjemna okoliščina, da imamo prvo damo.

Ste ji čestitali?

Bil sem prvi, ki sem ji čestital in jo povabil v Slovenijo. Zanimivo je, ko sem bil v Bruslju na svetu ministrov za zunanje zadeve, smo bili v neformalnih klepetih glavna zgodba. Ni bilo ministra, ki ne bi tega omenil; moram priznati, da mi je godilo.

Vam je hrvaški zunanji minister tudi kaj rekel?

Ne. Bolj ga je skrbelo, ali se bova srečala ali ne. Sam ne vidim posebnega smisla za srečanje, ki ne prinese nič novega. Smiselno bi se mi zdelo, da pride v Ljubljano in pove, kaj bo z arbitražo. Če pa je status quo, lahko pride na klobaso in teran, to je vljudnostni obisk.

Kakšni so odnosi z Avstrijo? Na meji je žica, ki so jo postavili, ne dogovorili. To nekaj pove.

Odnosov ne bi definiral glede na žico, Avstrija se je tako odločila … Tehnične ovire so tudi na meji z Italijo, ki je večji problem, tam pride več migrantov, čez Slovenijo v zadnjih mesecih ni bilo migrantov, ki bi obremenjevali Avstrijo. Ne vidimo rešitve v postavljanju mej znotraj schengna, mi na neki način varujemo schengensko mejo, Hrvaška ni v tem sistemu. Vprašanje bi morali reševati na način, da bi vsi prispevali k boljšemu nadzoru zunanje evropske meje. Žice, ki jih postavljajo Avstrijci, ne bodo rešile problema evropskih migracij.

Kako poteka vračanje arhivov?

Proces se je začel, na zadnjem obisku v Srbiji, kjer smo imeli skupno sejo srbske in slovenske vlade, smo podpisali sprejem oziroma je bilo pripravljenih za predajo 40 dokumentov. S tem se odpirajo vrata, da bo vprašanje počasi rešeno.

So vmes ključni dokumenti, denimo osimski sporazumi in avstrijska državna pogodba?

Med njimi je saint-germainska pogodba. Postopki potekajo in obstaja volja. Pri osimskih sporazumih pa je problem, ker je partnerica tudi Hrvaška in je treba vprašanje urejati trilateralno. Na zadnjem srečanju v Beogradu je bil prvikrat narejen korak naprej, prej pri arhivih ni bilo pravega napredka. O osimskih sporazumih sem vprašal ministra Dačiča, rekel je, da je treba urediti s Hrvati. Ko bo izdana arbitražna odločba, ne moremo pričakovati, da bomo vsi zadovoljni – bo neki kompromis, oboji bomo imeli zadržke, češ, sodišče bi lahko drugače razsodilo. Zdaj se namreč zdi, kot da bomo vnaprej zadovoljni.

Vir: Delo – Sobotna priloga, 26.11.2016

SOBOTNA PRILOGA_V ozadju je pritisk da bi otežili implementacijo arbitražne odločbe (INTERVJU ERJAVEC)